Sodba II Ips 216/2000 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka trpi sama svoje stroške odgovora na revizijo.

[JEDRO]

Revizijska graja dejanskih ugotovitev.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da se mora izseliti iz stanovanja na G., ki obsega dnevno sobo, predsobo, kuhinjo, spalnico, kopalnico z WC in atrij ter pripadajočo klet in ga izročiti tožeči stranki praznega oseb in stvari. Pritožbo toženca je sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Toženec vlaga proti sodbi sodišča druge stopnje revizijo z vsebinsko navedbo revizijskih razlogov iz določbe 385. člena ZPP in predlogom na njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve v novo sojenje. Meni, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Pri tem ni odločilno, koliko toženec dolguje iz naslova neplačane najemnine. Potrebno je odločiti o obstoju "najemne pogodbe" in o tem po potrebi zaslišati priče.

Tožeča stranka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku - 1977).

Revizija ni utemeljena.

S pogodbo o oddaji spornega stanovanja, sklenjeno v letu 1981, je nastalo med pravdnima strankama pogodbeno razmerje: med tožnikoma kot lastnikoma stanovanja in tožencem kot uporabnikom. Glede na ugotovljeno pogodbeno voljo je bila sklenjena podnajemna pogodba za določen čas. Toženec na stanovanju ni mogel pridobiti statusa imetnika pravice do uporabe stanovanja (primerjaj določbo 77. člena Zakona o stanovanjskih razmerjih - Uradni list SRS, št. 35/82). V dokaznem postopku ugotovljena pogodbena volja pravdnih strank ob sklepanju pogodbe sega na področje revizijsko neizpodbojnih dejanskih ugotovitev (tretji odstavek 385. člena ZPP).

Toženec torej po tedaj veljavnih določbah Zakona o stanovanjskih razmerjih ni pridobil stanovanjske zaščite, ki bi onemogočala prisilno izselitev brez pridobitve drugega primernega stanovanja. Materialno pravo v izpodbijani sodbi je pravilno uporabljeno. V tem obsegu pa se sodbeni razlogi, v nasprotju z revizijsko grajo, nanašajo na okoliščine, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 375. člena ZPP).

Revizijsko sodišče, ki ni ugotovilo niti v reviziji navajanih napak, niti tistih nepravilnosti, na katere mora po določbi 386. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, je revizijo zavrnilo (393. člen ZPP).

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah 154., 155. in 166. člena ZPP. Tožeča stranka trpi sama stroške, ki so ji nastali zaradi vloženega odgovora na revizijo, ker z navedbami v njem k odločitvi ni prispevala.