VSM sodba I Cp 1960/2009 · Višje sodišče v Mariboru

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Drugačno tolmačenje, da namreč vozniku, ki menja prometni pas tako, kot določa peti odstavek 26. člena ZVCP-1 ni potrebno ravnati v skladu s 27. členom ZVCP-1, bi pomenilo absolutno prednost vozila, ki menja prometni pas po sistemu zadrge.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik od tožene stranke zahteval plačilo 346,19 EUR, toženi stranki pa je naložilo, da je dolžna tožniku povrniti 415,00 EUR njegovih pravdnih stroškov.

Takšno sodbo v obsegu zavrnitve tožbenega zahtevka s pravočasno pritožbo izpodbija tožnik. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava s predlogom spremembe izpodbijane sodbe tako, da se njegovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v tem pravdnem postopku na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, svojo odločitev je skrbno obrazložilo, zato pritožbeno sodišče v celoti povzema pravilne razloge in zaključke sodišča prve stopnje in le še glede na izrecna pritožbena izvajanja dodaja:

Bistvo pritožbenih izvajanj je, da je glede na ugotovljeno dejansko stanje zavarovanec tožene stranke kršil določilo petega odstavka 26. člena Zakona o varnosti cestnega prometa – ZVCP-1 in s tem povzročil prometno nesrečo, v kateri je tožnik utrpel materialno škodo.

ZVCP-1 sicer v petem odstavku 26. člena, na katerega se sklicuje tožeča stranka, določa način vožnje vozil po sistemu zadrge tudi v primeru, ko se en vozni pas zaključi, pri čemer pa vključevanje vozil iz enega na drug vozni pas, v konkretnem primeru iz desnega na levi vozni pas, ne more predstavljati avtomatskega in samoumevnega manevra voznika, ki se vključuje, ampak se mora voznik, ki se vključuje prepričati, da to lahko stori brez nevarnosti za druge udeležence cestnega prometa ali premoženja (27. člen ZVCP-1). Drugačno tolmačenje, da namreč vozniku, ki menja prometni pas tako, kot določa peti odstavek 26. člena ZVCP-1 ni potrebno ravnati v skladu s 27. členom ZVCP-1, bi pomenilo absolutno prednost vozila, ki menja prometni pas po sistemu zadrge. Glede na besedilo 27. člena „da se mora voznik prepričati preden zapelje na drug prometni pas, da lahko to stori brez nevarnosti za premoženje“ in besedilo petega odstavka 26. člena, „da so vozniki, ki vozijo po sosednjem prometnem pasu, kadar se prometni pas konča, dolžni omogočiti vključevanje na ta prometni pas tako, da se lahko izmenoma vključi v promet še eno vozilo (sistem zadrge)“, je jasno razvidno dolžno ravnanje voznika, ki menja prometni pas „se mora prepričati“ in dolžnost „omogočanja vključevanja“ voznika, ki vozi po sosednjem prometnem pasu. Dolžnosti voznika, ki se mora prepričati ne more izničiti niti zmanjšati dolžnost omogočanja vključevanja, zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da zavarovanca tožene stranke ni mogoče šteti za povzročitelja ali sopovzročitelja prometne nesreče.

Pritožbeni razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa ob uradnem preizkusu zadeve tudi ni našlo tistih bistvenih kršitev določb postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnost (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Izrek o stroških temelji na določilu prvega odstavka 154. in prvega odstavka 165. člena ZPP.