Bankruptcy claim regarding seized wages falls under general court jurisdiction, not labor court.

Za odločanje v tej zadevi je pristojno Okrožno sodišče v Celju.

[JEDRO]

Predmet spora so v izvršilnem postopku zarubljena sredstva. Da ta sredstva izvirajo iz tožničine plače, za opredelitev spora ni bistveno. Obveznost tožene stranke glede zarubljenih sredstev se presoja glede na obveznosti, ki jih je imela na podlagi sklepa, izdanega v izvršilnem postopku. Za takšne spore je podana pristojnost sodišča splošne pristojnosti in ne delovnega sodišča.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Tožnica je pri Okrožnem sodišču v Celju vložila tožbo in v njej navedla, da je v stečajnem postopku nad toženo stranko zahtevala priznanje izločitvene pravice na denarnih sredstvih, ki jih je tožena stranka zarubila od tožničine plače in jih nakazala na depozitna računa na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Celju Z 00/357 z dne 26. 10. 2000, izdanega na predlog predhodne odredbe. Terjatev ni bila priznana, zato je vložila tožbo na ugotovitev obstoja prerekane terjatve v višini 5.083,50 EUR s pripadki.

2. Okrožno sodišče v Celju se je s sklepom II Pg 23/2007 z dne 8. 10. 2007 izreklo za stvarno nepristojno. Ugotovilo je, da je ugotovitev obstoja prerekane terjatve vezana na pravni temelj, ki izvira iz delovnega razmerja. Tožena stranka naj bi tožnici dolgovala denar, ki ji je bil zarubljen od osebnega dohodka in ni bil porabljen za poplačilo tožničinega upnika. Gre za vrnitev denarja, ki predstavlja osebni dohodek tožeče stranke, izvirajoč iz delovnega razmerja, sklenjenega s toženo stranko. Zato je štelo, da je podana stvarna pristojnost delovnega sodišča.

3. Delovno sodišče v Celju, ki mu je bila zadeva odstopljena kot stvarno in krajevno pristojnemu sodišču, pristojnosti ni sprejelo. Navedlo je, da so bila tožnici zarubljena sredstva s strani njenega delodajalca in prenesena na posebna depozitna računa. Zato odnos med tožnico in toženo stranko glede teh sredstev ni več odnos med delavcem in delodajalcem, ampak odnos med dolžnikom iz izvršilnega postopka in dolžnikovim dolžnikom, ki mu je bil s sklepom naložen rubež. Zato je predlagalo, da v sporu o pristojnosti odloči Vrhovno sodišče.

4. Za odločanje v tej zadevi je stvarno pristojno sodišče splošne pristojnosti.

5. Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL, Ur. l. RS, št. 67/93) določa, da se prijavljene terjatve upnikov v stečajnem postopku preizkusijo na naroku za preizkus terjatev (prvi odstavek 141. člena) in da se mora o vsaki prijavljeni terjatvi določno izjaviti stečajni upravitelj (ki terjatev prizna ali prereka) ter da smejo prerekati prijavljene terjatve tudi upniki (prvi in drugi odstavek 143. člena). V skladu z določbo prvega odstavka 144. člena ZPPSL stečajni senat s sklepom napoti upnika, čigar terjatev je prerekana, da pred pristojnim sodiščem ali drugim organom prične postopek za ugotovitev prerekane terjatve.

6. Po določbi 3. točke drugega odstavka 101. člena Zakona o sodiščih (Ur. l. RS, št. 19/94 in nadaljnji) je okrožno sodišče pristojno v zadevah prisilne poravnave, stečaja ter likvidacije in v sporih v zvezi z njimi. Takšna pristojnost po načelu atrakcije velja tudi za odločanje o ugotovitvenih tožbah, ki so vložene po določbi 144. člena ZPPSL, vendar samo v primeru, če je za odločanje v takšnih sporih podana stvarna pristojnost sodišča splošne pristojnosti.

7. Za presojo stvarne pristojnosti so pomembna dejstva, da je tožena stranka rubila od tožničinega osebnega dohodka del sredstev na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Celju Z 00/357 z dne 26. 10. 2000. Po navedbah tožnice tožena stranka zarubljenih sredstev ni nakazala tožničinemu upniku, temveč so ta sredstva na depozitnih računih v upravljanju tožene stranke. Zato tožnica s tožbo zahteva ugotovitev, da ima na teh denarnih sredstvih izločitveno pravico.

8. Okoliščina, da tožnica zahteva ugotovitev terjatve na sredstvih, ki so bila zarubljena od plače s strani tožene stranke, kot od njenega delodajalca, ne pomeni, da pravni temelj prerekane terjatve izvira iz delovnega razmerja med tožnico in toženo stranko ter da gre za individualni delovni spor in pristojnost delovnega sodišča. Delovno sodišče je specializirano sodišče, pristojno za odločanje le v tistih individualnih delovnih sporih, v katerih so izrecno ugotovljene okoliščine, ki opredeljujejo njegovo pristojnost v smislu 5. člena ZDSS-1.

9. V zadevi ne gre niti za spor o obračunu plače, niti za spor o njenem izplačilu, temveč so predmet spora v izvršilnem postopku zarubljena sredstva. Da ta sredstva izvirajo iz tožničine plače, za opredelitev spora ni bistveno. Obveznost tožene stranke glede zarubljenih sredstev se presoja glede na obveznosti, ki jih je tožena stranka imela na podlagi sklepa Z 00/357 z dne 26. 10. 2000, izdanega v izvršilnem postopku. Za takšne spore pa je podana pristojnost sodišč splošne pristojnosti in ne delovnega sodišča.

10. Spor o ugotovitvi izločitvene pravice je spor v zvezi s stečajem. Zato je v skladu s 3. točko drugega odstavka 101. člena ZS podana stvarna pristojnost okrožnega sodišča. V skladu z navedenim je sodišče na podlagi določbe drugega odstavka 25. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) sklenilo, da je za odločanje stvarno pristojno Okrožno sodišče v Celju, pri katerem je bila tožba vložena.