Sklep Dsp 75/2009 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

[JEDRO] To, da o pravnem vprašanju, ki je izpostavljeno v tem delovnem sporu, Vrhovno sodišče še ni odločalo, ni razlog za dopustitev revizije.

[OBRAZLOŽITEV] 1. Sodišče prve stopnje je odpravilo sklepa tožene stranke št. 1000-20/2007/35 z dne 15. 1. 2007 in št. 10051-288/2007/2 z dne 2. 8. 2007 ter ugotovilo, da ima prvi tožnik pravico do povračila kilometrine na relaciji Sevnica – Obrežje – Sevnica za vsak dan prihoda na delo in z dela, in sicer od 1. 12. 2006 dalje, razen ob petkih (I. točka izreka). Odpravilo je tudi sklepa tožene stranke št. 1000-20/2007/36 z dne 15. 1. 2007 in št. 10051-288/2007/2 z dne 2. 8. 2007 ter ugotovilo, da ima druga tožnica pravico do povračila kilometrine na relaciji Sevnica – Obrežje – Sevnica za vsak dan prihoda na delo in z dela, in sicer od 1. 12. 2006 dalje, razen ob petkih (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožečima strankama povrniti stroške postopka v znesku 538,77 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Kar sta tožeči stranki zahtevali drugače, je sodišče zavrnilo (III. točka izreka). 2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je v celoti zavrnilo tožbena zahtevka in tožečima strankama naložilo povračilo stroškov postopka tožene stranke v višini 477,18 EUR ter povračilo pritožbenih stroškov v višini 175,56 EUR. 3. S posebnim sklepom je sodišče druge stopnje odločilo tudi, da ne dopusti revizije. Pri tem se je oprlo na določbo 31. člena, v zvezi z 32. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Uradni list Republike Slovenije, št. 2/2004). 4. Zoper sklep o nedopustitvi revizije se pritožujeta tožeči stranki. Mnenja sta, da obstaja pogoj za dopustitev revizije po drugi alineji prvega odstavka 32. člena ZDSS-1, kajti o pravnem vprašanju, ki je bilo izpostavljeno v tem delovnem sporu, Vrhovno sodišče še ni odločalo. Sodne prakse, na katero bi se pritožnika lahko sklicevala, ni. V postopku pred sodiščem prve stopnje sta dokazala, da bi jima najcenejši javni prevoz povzročil več kot dve urno dnevno časovno izgubo in nezmožnost osem urne prisotnosti na delovnem mestu. Hkrati je bilo ugotovljeno, da dražjega javnega prevoza nimata. Prepričana sta, da je odločitev pritožbenega sodišča v nasprotju z Uredbo o povračilu stroškov prevoza na delo in z dela javnim uslužbencem in funkcionarjem v državnih organih (Uredba, Uradni list RS, št. 95/2006). V njuno prid je potrebno upoštevati tudi odločbo Ustavnega sodišča RS, U-I-444/06, iz katere izhaja, da Uredba ni v neskladju z Ustavo RS, vendar z obrazložitvijo v 26. členu, da mora biti zaposlenemu prevozno sredstvo dosegljivo tudi v časovno sprejemljivih okvirih. 5. Na podlagi 366. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.), v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-55/2004-10, Up-90/2004-15 z dne 6. 4. 2006 je bila pritožba vročena toženi stranki. 6. Pritožba ni utemeljena. 7. Na podlagi prvega odstavka 32. člena ZDSS-1 sodišče dopusti revizijo, ki sicer po 31. členu ZDSS-1 ni dovoljena, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju (1. alineja), ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo (2. alineja). Na podlagi tretjega odstavka 32. čl. ZDSS-1 je zoper sklep, s katerim sodišče druge stopnje ni dopustilo revizije, dovoljena pritožba iz razloga po drugi alineji prvega odstavka navedenega člena. 8. Glede na navedeni zakonski okvir presoja pritožbe ne pomeni vsebinske presoje zakonitosti odločitve sodišča druge stopnje, saj bi bila ta lahko le predmet revizijske presoje ob predpostavki njene dopustitve. Zato ni mogoče upoštevati pritožbenih navedb, ki se nanašajo na razloge sodišča druge stopnje glede povračila stroškov za prevoz na in z dela. 9. Vrhovno sodišče je že v večjem številu sklepov zavzelo stališče, da mora pritožnik navesti oziroma se sklicevati na konkretne odločbe Vrhovnega sodišča ali sodišč druge stopnje, s katerimi dokazuje svoje trditve o odstopu od sodne prakse oziroma o neenotni sodni praksi. 10. Pritožnika navajata, da v tem primeru obstoji pogoj, ki ga za dopustitev revizije določa 32. člen ZDSS-1 v drugi alineji. Vendar se v pritožbi ne sklicujeta na nobeno od odločb Vrhovnega sodišča, ki bi dokazovala odstop prakse sodišča druge stopnje glede spornih pravnih vprašanj. Navajata ravno obratno: da o pravnem vprašanju, ki je bilo izpostavljeno v tem delovnem sporu, Vrhovno sodišče še ni odločalo, da ni sodne prakse, na katero bi se lahko sklicevala, in da „gre za spore iz dokaj novih pravnih predpisov“. Ne zatrjujeta niti tega, da med odločitvami sodišč druge stopnje glede teh vprašanj, o katerih Vrhovno sodišče ni odločalo, ni enotnosti. Samo to, da o pravnem vprašanju, ki je izpostavljeno v tem delovnem sporu, Vrhovno sodišče ni odločalo, ni razlog za dopustitev revizije po drugi alineji prvega odstavka 32. člena ZDSS-1. 11. Glede na navedeno in v skladu z 2. točko 365. člena ZPP, v zvezi s tretjim odstavkom 32. člena ZDSS-1, je Vrhovno sodišče pritožbo zoper sklep o nedopuščeni reviziji zavrnilo in ta sklep potrdilo.