Sklep I Up 239/2009 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

I. Pritožba se zavrne in se potrdi 2. točka izreka izpodbijanega sklepa. II. Tožnik sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO] Če se v upravnem sporu postopek ustavi, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

[OBRAZLOŽITEV] 1. Z izpodbijano 2. točko izreka sklepa je prvostopenjsko sodišče na podlagi četrtega odstavka 25. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 (Ur. l. RS, št. 105/06) zavrnilo tožnikov zahtevek za povračilo stroškov postopka, ker je s 1. točko izreka navedenega sklepa na tožnikov predlog ustavilo postopek v upravnem sporu v zvezi s tožnikovo tožbo, vloženo zaradi odprave sklepa tožene stranke z dne 27. 1. 2009. 2. Tožnik v pritožbi, ki jo vlaga zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb postopka in zmotne ter napačne uporabe materialnega prava, navaja, da bi bilo treba v tem primeru uporabiti drugi odstavek 25. člena ZUS-1, saj je tožena stranka povzročila stroške s tem, ko je izdala nepravilen sklep, katerega je po prejemu tožbe odpravila in v obrazložitvi celo navedla, da odločitev o stroškovnem zahtevku odvetnika ni bila pravilna in je njegov zahtevek utemeljen. Iz navedenega izhaja, da tožena stranka ni ravnala dovolj skrbno, s čimer je povzročila stroške po svoji krivdi in jih je v skladu z drugim odstavkom 25. člena ZUS-1 dolžna povrniti. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in mu prizna vse priglašene stroške postopka na prvi in drugi stopnji in jih naloži v plačilo toženi stranki. 3. Pritožba ni utemeljena. 4. Po presoji Vrhovnega sodišča kot pritožbenega sodišča je prvostopenjsko sodišče v tem primeru svojo odločitev glede stroškov postopka pravilno oprlo na določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Po tej določbi vsaka stranka upravnega spora trpi svoje stroške postopka, med drugim tudi, če sodišče postopek ustavi. Ker torej ZUS-1 vsebuje posebno določbo glede stroškov postopka v primeru ustavitve postopka, ne pride v poštev uporaba drugega odstavka 25. člena ZUS-1, ki govori o separatnih stroških, saj je ta stroškovna določba vezana na upravni spor in na stroškovno pravilo iz prvega odstavka 25. člena ZUS-1. Odločanje o stroških postopka je odvisno od tega, ali je sodišče o zadevi odločalo meritorno v sporu polne jurisdikcije in so tedaj nastali stroški po krivdi tožene stranke. Tega pa ne morejo izkazovati pritožbene navedbe, ki se nanašajo na razloge za umik tožbe. Zato ti razlogi ne morejo vplivati na drugačno odločitev. Glede na posebno določbo v četrtemu odstavku 25. člena ZUS-1 se pri odločanju o stroških postopka v primeru ustavitve ne upošteva niti uspeh strank v sporu niti višina stroškov, ki so jim nastali, niti takrat, ko gre za ustavitev postopka zaradi umika tožbe in je zaradi ugodne odločitve tožene stranke šteti, da je tožnik s tožbo uspel. Tudi v primeru umika tožbe sodišče postopek ustavi, to pa je po izrecni zakonski določbi situacija, v kateri vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. 5. Ker pritožbene navedbe niso utemeljene in je sodišče prve stopnje materialno pravo pravilno uporabilo, ostalih kršitev pa tožnik niti ne obrazloži, in ker tudi niso podani pritožbeni razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1 tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano 2. točko izreka obravnavanega sklepa prvostopenjskega sodišča. 6. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).