Sklep X Ips 196/2009 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

[JEDRO] Ker revidentka, razen pavšalnega zatrjevanja, da ima izpodbijana odločitev zanjo zelo hude posledice, svojih trditev ni z ničemer obrazložila, niti jih ni konkretizirala, da bi jih sodišče lahko preizkusilo, obstoja zelo hudih posledic ni izkazala.

[OBRAZLOŽITEV] 1. Zoper pravnomočno sodbo je tožeča stranka dne 31. 3. 2009 po odvetnici vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje z obstojem pogoja iz 3. točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka. K 1. točki izreka: 2. Revizija ni dovoljena. 3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 5. 9. 2007 (v zvezi z odločbo Upravne enote Ljubljana, Izpostava Vič-Rudnik z dne 18. 6. 2007). Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odpravila navedeno odločbo prvostopnega upravnega organa o gradbenem dovoljenju za gradnjo večstanovanjskega objekta ob tam navedenih pogojih, njeno zahtevo za izdajo upravnega dovoljenja pa je zavrnila. 4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden izmed pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v sklepu Up-858/08-8 z dne 3. 6. 2008 in v odločbi Up-1186/2008-15 z dne 23. 4. 2009 ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS. 5. Revizija je po določbi 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. V obravnavani zadevi je tožena stranka odpravila odločbo prvostopnega upravnega organa, ki je tožeči stranki – investitorju izdal gradbeno dovoljenje za gradnjo večstanovanjskega objekta. Ker pa revidentka razen pavšalnega zatrjevanja, da ima izpodbijana odločitev zanjo zelo hude posledice, svojih trditev ni z ničemer obrazložila, niti jih ni konkretizirala, da bi jih sodišče lahko preizkusilo, obstoja zelo hudih posledic ni izkazala, zato revizija v obravnavani zadevi ni dovoljena. 6. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K 2. točki izreka: 7. Ker tožeča stranka z revizijo ni uspela, sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (165. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).