Sodba II Ips 519/2007 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Strojnica pod stanovanjem, katere izmerljivi vplivi obratovanja v tem stanovanju ne dosegajo niti ravni vplivov nočnega prometa z bližnje ceste, ne predstavlja nedovoljene imisije, ki bi je v urbanem okolju ne bi bilo dopustno trpeti. Zatorej tudi morebitna nižja dosežena vrednost stanovanja ob prodaji ne more predstavljati škode, ki presega normalne meje.

[OBRAZLOŽITEV]

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 420 €.

OBRAZLOŽITEV:

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku za povrnitev škode zaradi zmanjšanja prodajne vrednosti tožnikovega stanovanja kot posledice imitivnih posegov tožene stranke. Zaradi okrnitve razgleda iz tožnikovega stanovanja je slednjo obsodilo na plačilo 3.242 € odškodnine (prej 776.809 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 5. 2002 dalje, del zahtevka (9.725 € oz. 2,330.427 SIT) iz naslova imisij hrupa in vibracij zaradi delovanja medetažno instaliranih prezračevalnih naprav in ventilatorjev klimatskih naprav, nameščenih na terasi poleg tožnikovega stanovanja, pa je zavrnilo. Odločilo je tudi o stroških postopka.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje sta se pritožili obe pravdni stranki. Pritožbo tožnika je sodišče druge stopnje zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča, pritožbi tožene stranke pa je ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek tudi za plačilo zneska 3.242 € (prej 776.809 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 5. 2002 dalje in tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v celoti. Spremembo je v bistvenem argumentiralo tako, da tožnik tega, da predstavlja krnitev razgleda z oken njegovega stanovanja poseg, ki tudi v okolju, v katerem se to stanovanje nahaja, presega normalne meje, sploh ni trdil. Trdil je le, tako pritožbeno sodišče, da je stanovanje tudi iz omenjenega razloga prodal za manj, kot bi ga lahko, če tovrstnega posega tožene stranke ne bi bilo.

3. V reviziji zoper to sodbo tožnik uveljavlja vse revizijske razloge. Meni, da so razlogi sodbe pritožbenega sodišča nejasni in sami s seboj v nasprotju, bistveno kršitev določb pravdnega postopka pa vidi tudi v zavrnitvi številnih dokaznih predlogov, s katerimi je želel dokazovati manjvrednost spornega stanovanja, in v spregledu dejstva, da so ti bili stavljeni in da so bili nekateri od teh dokaznih predlogov v postopku tudi izvedeni. Kljub temu je sodišče druge stopnje zaključilo, da tožeča stranka ni ne navajala ne dokazovala, za koliko je bilo njeno stanovanje zaradi okrnjenega razgleda ob prodaji manj vredno.

Da je tak zaključek v očitnem nasprotju s stanjem listin in predstavlja nezakonito postopanje v razmerju do tožnika ter kršitev njegove pravice do sodnega varstva, dokazuje izvedensko mnenje, ki sta ga obravnavali tako prvostopenjsko kot pritožbeno sodišče, v katerem je manjvrednost stanovanja izrecno ugotovljena. V nasprotju z listinami v spisu, trdi, je tudi očitek drugostopenjskega sodišča, da je tožnik svoj odškodninski zahtevek utemeljeval le na navedbi, da je stanovanje prodal za manj, kot bi ga lahko, če ne bi bilo posegov tožene stranke.

Sodišči prav tako nista upoštevali tožnikove navedbe, da so bile sanacije, ki so pripomogle k zmanjšanju ravni hrupa, po prodaji opravljene tudi v spornem stanovanju in se do nje sploh nista opredelili. Meni tudi, da ga do odškodnine upravičuje že dejstvo, da se pod stanovanjem nahaja strojnica, kar je zatrjeval od samega začetka. Ugotovitve sodišč obeh stopenj, da za ugotavljanje manjvrednosti stanovanja zaradi obstoja strojnice ni trditvene podlage, so zato pravno zmotne, kažejo pa, da sodišči enostavno nista želeli nuditi pravnega varstva stranki, katere stanovanje je postalo manj vredno zaradi pojava strojnice pod njim.

Tako stališče je napačno in v nasprotju z vedno opaznejšim trendom širjenja obsega nedovoljenih imisij. Sodišče druge stopnje je nadalje brez kakršnekoli utemeljitve parametre za določitev manjvrednosti stanovanja, ki jih je uporabil izvedenec gradbene stroke, označilo za neustrezne, dasiravno jim je priznalo določeno veljavo z zapisom, da izvedenčeva ocena predstavlja približek. Dejstvo je, da sleherna cenitev predstavlja zgolj približek, saj matematično natančna določitev vrednosti stanovanja nikoli ni možna. Omenjeni izvedenec je svoje delo opravil v skladu s pravili stroke, zato je treba njegovo mnenje upoštevati v celoti.

Zmoten je tudi zaključek drugostopenjskega sodišča, da zaradi tega, ker je imela tožena stranka za opravljene posege ustrezna dovoljenja, ti ne morejo biti protipravno škodljivo dejstvo, saj tudi v tem primeru končne posledice posegov lahko presežejo dopustne ravni, ki so jih drugi dolžni upoštevati. Zaključi, da je na podlagi z izvedencem v postopku dokazanega dejstva, da se je vrednost njegovega stanovanja zaradi posega tožene stranke zmanjšala, očitno, da gre za poseg, ki presega normalne meje, ki bi jih bil sam in vsak naslednji lastnik spornega stanovanja dolžan prenašati.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo meni, da poskuša tožnik s sklicevanjem na revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka uveljaviti drugačno dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno v sodbah sodišča prve in druge stopnje. Strinja se tudi z argumentacijo pritožbenega sodišča o nezadostni in nekonkretizirani trditveni podlagi tožbe.

5. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizijsko sodišče se v zvezi z delom zahtevka, ki se nanaša na imisije hrupa in vibracij, ki so jih povzročale medetažno instalirane prezračevalne naprave in na terasi poleg tožnikovega stanovanja nameščeni ventilatorji klimatskih naprav, načeloma strinja s stališčem revizije, da že golo dejstvo, da se neposredno pod tožnikovim stanovanjem nahaja prostor s toplotno postajo in prezračevalnimi napravami (t.i. strojnica) za poslovne prostore tožene stranke, pri povprečnem človeku, s tem pa tudi pri potencialnem kupcu, lahko izzove določena negativna občutja, ki bi se v končni fazi lahko odrazila tudi v zmanjšanju interesa za nakup oziroma v nižji prodajni ceni stanovanja. Vendar revizijsko sodišče hkrati tudi pojasnjuje, da to dejstvo samo po sebi tožnika do odškodnine po tretjem odstavku 156. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) ne upravičuje. Pravica do odškodnine je namreč v skladu z omenjenim določilom vezana na obstoj protipravnosti škodljivega dejstva, to je škode, ki presega normalne oziroma običajne meje. Odločitev o odgovornosti tožene stranke za povzročeno škodo je zato odvisna od odgovora na vprašanje, ali celota neposrednih in posrednih vplivov strojnice in njenega delovanja sporno stanovanje in ljudi, ki so v stiku z njim, obremenjuje prek normalne mere, ali pa meja tega pravnega standarda s posegom tožene stranke ni bila presežena.

8. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da so vibracije in hrup zaradi delovanja naprav tožene stranke v tožnikovem stanovanju komaj zaznavne, zaradi česar je njihov vpliv na bivanjske razmere v njem zanemarljiv(1), kaže, da odločitvi nižjih sodišč o tem delu zahtevka ni oporekati. Strojnica pod stanovanjem, katere izmerljivi vplivi obratovanja v tem stanovanju ne dosegajo niti ravni vplivov nočnega prometa z bližnje ceste, ne predstavlja nedovoljene imisije, ki bi je v urbanem okolju ne bi bilo dopustno trpeti. Zatorej tudi morebitna nižja dosežena vrednost stanovanja ob prodaji ne more predstavljati škode, ki presega normalne meje.

9. Z drugim delom zahtevka, to je delom, ki se nanaša na imisijo v obliki zastrtega, okrnjenega razgleda iz spornega stanovanja, pa tožnik ni uspel zaradi lastne nezadostne procesne skrbnosti. Kot je pravilno navedlo pritožbeno sodišče, zbir navedb, ki ta del zahtevka substancirajo, ne omogoča sklepa o njegovi utemeljenosti. Zgolj večkrat ponovljena trditev, da je zaradi zastrtosti oziroma okrnjenosti razgleda vrednost spornega stanovanja manjša, kot pred posegom tožene stranke, ne zadošča. Kot izhaja že iz gornjih odstavkov, bi neugodni vplivi delovanja tožene stranke, odraženi v nižji vrednosti spornega stanovanja ali ne, tožnika do odškodnine upravičevali le, če bi bili protipravni. Značaj protipravnosti in s tem imisije, ki ima za posledico odškodninsko odgovornost povzročitelja v skladu s tretjim odstavkom 156. člena ZOR, pa lahko konkreten negativni vpliv na nepremičnino, najsi bo tak ali drugačen, pridobi šele s presojo sodišča o razmerju med tem vplivom in tistim, kar je (krajevno) normalno oziroma običajno. Izostanek navedb o tem, kaj je normalno, običajno in kaj presežno ter zakaj je obravnavani imitivni poseg tožene stranke uvrstiti med slednje, pa sodišču onemogoča tovrstno presojo. Ker je torej tožnik dejstveni substrat zahtevka v tem delu začrtal preozko, je a priori zaprl vrata ugotavljanju vsebine pravnega standarda normalne, običajne meje, ki je conditio sine qua non odločanja o imisijskih odškodninskih zahtevkih. Zavrnitev zahtevka tudi v tem delu je zato materialnopravno pravilna.

10. Uveljavljani revizijski razlogi po povedanem niso podani, zato je moralo sodišče neutemeljeno revizijo zavrniti (378. člen Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP).

11. Odločitev o revizijskih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena ZPP. Prisojeni stroški predstavljajo nagrado za delo odvetnice, davek na dodano vrednost in 2 % materialne stroške.

---.---

Op. št. (1): Revizijski očitek, da je sodišče prezrlo navedbo tožnika, da je bila v spornem stanovanju po prodaji opravljena sanacija, ki je pripomogla k zmanjšanju ravni hrupa, ne drži. Vsebina tega očitka je revizijska novota.