Sodba in sklep II Ips 759/2008 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Nepremoženjska škoda zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v določbah OZ oziroma ZOR ni pravno priznana.

[OBRAZLOŽITEV]

Revizija zoper odločitev o pravdnih stroških se zavrže, sicer pa zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1. Prvostopenjsko sodišče je razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožniku 3.360,00 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo z zamudnimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo ter odločilo, da je toženka dolžna povrniti tožniku odmerjene pravdne stroške.

2. Pritožbeno sodišče je tožnikovo pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča.

3. Zoper sodbo pritožbenega sodišča je vložil tožnik

revizijo zarad

i zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Trdi, da bi mu moralo pritožbeno sodišče prisoditi odškodnino v znesku 4.200,00 EUR, ker ni ugotovilo njegovega soprispevka. Ker mu je prisodilo le 3.360,00 EUR, je sodbo prvostopenjskega sodišča spremenilo v škodo tožnika, ki se je edini pritožil. Poudarja, da je prisojena odškodnina prenizka glede na prakso ESČP. Sklicuje se tudi na odločbe nekaterih nižjih sodišč in na poravnavo, sklenjeno s toženko v podobni zadevi drugega oškodovanca. Opozarja tudi, da maksimalne višine odškodnine iz ZVPSBNO ni mogoče uporabiti, ker ta zakon v tej zadevi ne pride v poštev. Obrazloženo izpodbija tudi odločitev o pravdnih stroških. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbi nižjih sodišč spremeni tako, da tožniku prisodi še nadaljnjo odškodnino v znesku 11.245,25 EUR s pripadajočimi obrestmi ter vse zaznamovane pravdne stroške.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija zoper odločitev o pravdnih stroških ni dovoljena, sicer ni utemeljena.

6. Revizija zoper sklep je dovoljena le, če gre za sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 384. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Sklep, s katerim je odločeno o stroških pravdnega postopka, ni tak sklep. Revizijo zoper odločitev o stroških postopka je zato revizijsko sodišče zavrglo (četrti odstavek 384. člena v zvezi s 377. členom ZPP).

7. Tožnik zahteva od toženke plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki naj bi mu nastala zaradi trajanja nepravdnega postopka za razdelitev solastnine, ki je tekel pred Okrajnim sodiščem v Brežicah. Zahteva 10.432,32 EUR odškodnine zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku in 4.172,93 EUR odškodnine zaradi kršitve pravice do učinkovitega pravnega sredstva. Prvostopenjsko sodišče je tožniku odmerilo 4.200,00 EUR odškodnine za duševne bolečine zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku. Zaradi njegovega soprispevka k škodi pa mu je prisodilo le 80% tega zneska, to je 3.360,00 EUR. Pritožbeno sodišče je zaključilo, da tožniku ni mogoče očitati soprispevka k nastali škodi, a da je prisojena odškodnina kljub temu dovolj visoka.

8. Revizijsko sodišče ugotavlja, da pritožbeno sodišče ni zagrešilo v reviziji očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZPP v zvezi s 359. členom ZPP. S tem, ko je tožniku prisodilo odškodnino v enakem znesku kot prvostopenjsko sodišče, sodbe prvostopenjskega sodišča ni spremenilo v tožnikovo škodo. Zaključek, da je toženka dolžna plačati tožniku odškodnino za nepremoženjsko škodo v celotnem odmerjenem znesku (in ne le 80% tega zneska), je namreč napačen, saj odškodninska obveznost toženke v predmetni zadevi ni podana.

9. Revizijsko sodišče je že večkrat pojasnilo (prim. odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 591/2008, II Ips 305/2009, II Ips 470/2009, II Ips 800/2006), da odločitve o odškodninskih zahtevkih za nepremoženjsko škodo zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in pravice do učinkovitega pravnega sredstva ni mogoče utemeljiti neposredno na določbah Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin Sveta Evrope (v nadaljevanju EKČP) in judikaturi Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP). Pravna sredstva za varstvo pravice do sojenja v razumnem roku, vključno z odškodninskopravnimi sredstvi, je mogoče uveljavljati pred domačimi sodišči le, če so in kakor so uveljavljena v notranjepravnem redu.

10. Pravično zadoščenje zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v našem pravnem redu zagotavlja Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (v nadaljevanju ZVPSBNO). Vendar po tem zakonu ni mogoče zahtevati pravičnega zadoščenja zaradi prekomernega trajanja sodnih postopkov, ki so bili na dan začetka njegove uporabe 1.1.2007 zaključeni, če niso izpolnjeni pogoji iz 25. člena ZVPSBNO

.

Tudi v konkretni zadevi določb ZVPSBNO ni mogoče uporabiti, saj je bil postopek, kateremu očita tožnik prekomerno trajanje, zaključen pred 1.1.2007, tožnik pa zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku ni vložil pritožbe na ESČP.

11. Nižji sodišči sta zato pravilno zaključili, da je treba presojo o utemeljenosti tožnikovega zahtevka opreti na določbo 26. člena Ustave ter na splošna pravila odškodninskega prava iz Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) oziroma Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR, ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena OZ). Kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja sicer lahko predstavlja protipravno ravnanje v smislu 26. člena Ustave. Vendar pa morajo biti za odškodninsko odgovornost toženke izpolnjene vse predpostavke, ki jih za obstoj odškodninske obveznosti določajo splošna pravila odškodninskega prava. Zlasti mora biti izpolnjena njena temeljna predpostavka - nastanek pravno priznane škode.

12. Nepremoženjska škoda, ki jo uveljavlja tožnik, v določbah ZOR in OZ ni pravno priznana. Pravno priznane oblike nepremoženjske škode so opredeljene v 132. členu OZ (podobno prej v 155. členu ZOR). Vendar je zakonodajalec oblike nepremoženjske škode, za katere lahko posameznik, ki je fizična oseba, zahteva odškodnino v denarju, omejil le na primere, ki so taksativno navedeni v 179., 180., 181. in 182. členih OZ (prej v 200., 201., 202. in 203. členih ZOR). Tožnikove škode pa ni mogoče uvrstiti v nobeno od oblik, za katere je mogoče po 179. do 182. členih OZ (ali v 200. do 203. členih ZOR) zahtevati denarno odškodnino. Pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in pravica do učinkovitega pravnega sredstva nista osebnostni pravici, zato tožnik svojega zahtevka ne more utemeljiti niti na 179. členu OZ (ali na 200. členu ZOR), ki priznava denarno odškodnino za duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostne pravice. Zakonodajalec je načrtno vpeljal numerus clausus oblik nepremoženjske škode, za katere je mogoče zahtevati denarno odškodnino, kar pomeni, da je izključil možnost uveljavljanja denarne odškodnine za ostale bolj ali manj podobne nepremoženjske škode. Za tiste nepremoženjske škode, ki jih ni pravno priznal, zato ni mogoče prisoditi denarne odškodnine niti z analogno uporabo pravil o denarni odškodnini za pravno priznane oblike nepremoženjske škode.

13. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP tožnikovo neutemeljeno revizijo in z njo priglašene revizijske stroške zavrnilo.