Sklep I Up 366/2009 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

[JEDRO]

Ker v obravnavani zadevi pritožba zoper sodbo sodišča prve stopnje ni dovoljena, jo je sodišče pravilno zavrglo kot nedovoljeno. Odvetnikove vloge ni mogoče šteti za revizijo, saj je razen po naslovu tudi glede razlogov, iz katerih izpodbija odločitev sodišča prve stopnje in upoštevaje vsebino vloge, lahko le pritožba.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi določila četrtega odstavka (v sklepu je očitno pomotoma zapisano tretjega odstavka) 343. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 kot nedovoljeno zavrglo tožnikovo pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče v obrazložitvi sklepa navaja, da tožnik v tem upravnem sporu po prvem odstavku 73. člena v zvezi s prvim odstavkom 107. člena ZUS-1 ni imel pravice vložiti pritožbe zoper prvostopenjsko sodbo.

2. Tožnik je zoper izpodbijani sklep dne 16. 3. 2007 vložil vlogo, naslovljeno kot revizija in pritožba (v pravnem pouku sklepa je nepravilno navedeno, da zoper ta sklep ni pritožbe). Ker v obravnavani zadevi ne gre za primer iz 95. člena ZUS-1, ko je tudi zoper sklep sodišča prve stopnje dovoljena revizija, je Vrhovno sodišče tožnikovo vlogo na podlagi določila prvega odstavka 107. člena ZUS-1 obravnavalo kot pritožbo.

3. Tožnik v pritožbi, ki jo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov navaja, da je dejansko vložil izredno pravno sredstvo revizijo in zgolj po pomoti navedel, da gre za pritožbo, zato naj sodišče zadevno vlogo obravnava kot revizijo in o njej tudi vsebinsko odloči.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po presoji Vrhovnega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Skladno s prvim odstavkom 73. člena ZUS-1 je namreč pritožba zoper sodbo, ki jo izda upravno sodišče, dovoljena, če je sodišče samo ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovila tožena stranka, ter je na tej podlagi spremenilo izpodbijani upravni akt ali če je sodišče odločilo na podlagi 66. člena tega zakona. Ker ne gre za tak primer, pritožba zoper sodbo v obravnavani zadevi ni dovoljena in jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo kot nedovoljeno. Pritožnik se v pritožbi sicer sklicuje na očitno pomoto, ki se po presoji Vrhovnega sodišča res lahko primeri tudi odvetniku, vendar pa ni mogoče vsake njegove pomote šteti za očitno pomoto. Vloge z dne 16. 2. 2007, naslovljene kot pritožba, namreč ni mogoče šteti za revizijo, saj je razen po naslovu tudi glede razlogov, iz katerih izpodbija odločitev sodišča prve stopnje in upoštevaje vsebino vloge, lahko le pritožba, ki pa, kot že navedeno, zoper prvostopno sodbo v obravnavani zadevi ni dovoljena.

6. Vrhovno sodišče sicer ugotavlja, da je v obravnavani zadevi dovoljena pritožba zoper odločitev sodišča prve stopnje o oprostitvi plačila sodnih taks (2. točka izreka sodbe in sklepa), vendar pa je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je tožnikovo vlogo obravnavalo le kot pritožbo zoper sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa), saj je iz vsebine pritožbe razvidno, da je bila kot pravno sredstvo vložena izključno zoper meritorno odločitev sodišča prve stopnje.

7. Ker pritožbene navedbe niso utemeljene in niso podani razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.