Sodba II Ips 689/2008 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Pojem posrednega oškodovanca se je v pravnem redu res uveljavil v zvezi z nepremoženjsko škodo in prav tako je res, da je pravna ustanova posrednega oškodovanca v odškodninskem pravu izjema. Pravno razmerje med odgovorno osebo in (posrednim) oškodovancem je namreč na tak način vzpostavljeno preko običajnih meja pravno relevantne vzročne zveze.

[OBRAZLOŽITEV]

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora toženi stranki v 15 dneh povrniti 372,98 EUR stroškov revizijskega postopka.

OBRAZLOŽITEV:

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala plačilo odškodnine v višini 4.590,22 EUR (prej 1.100.000 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe. Tožnici je naložilo, naj tožencu povrne njegove stroške postopka.

2. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da tožnica sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Tožnica v reviziji uveljavlja "vse revizijske razloge". Meni, da je sodišče druge stopnje povsem ignoriralo pritožbo in jo s tem naredilo neučinkovito. Zamolčalo je pravnomočno sodbo delovnega sodišča, po kateri je bil izrečeni disciplinski ukrep nezakonit. Zavzelo je stališče, da je bil disciplinski postopek zakonit, čeprav bode v oči, da je problem le v nesorazmernem maščevanju toženca, ki je za bagatelno kršitev svoji dolgoletni delavki izrekel najhujšo kazen. Nejasno in protislovno sodišče trdi, da je tožnica le posredna oškodovanka, saj je sama trpela. Obrazložitev je povsem nejasna in nerazumna, razlogi pa med seboj v nasprotju. Toženec neenakopravno obravnava delavce, kar potrjujejo listine, priložene reviziji, in spis P 214/04. Nezakonito izrečen disciplinski ukrep ima vedno za posledico odškodninsko odgovornost. Če bi toženec tožničini materi izrekel zakonito in primerno sankcijo, škoda ne bi nastala. Sodišče bi moralo postaviti izvedenca psihiatrične stroke. Tožnica predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču v novo sojenje.

4. Sodišče je revizijo v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 26/99 in nasl., v nadaljevanju ZPP) vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožencu, ki je nanjo odgovoril ter predlagal njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Pojem posrednega oškodovanca se je v pravnem redu res uveljavil v zvezi z nepremoženjsko škodo in prav tako je res, da je pravna ustanova posrednega oškodovanca v odškodninskem pravu izjema. Pravno razmerje med odgovorno osebo in (posrednim) oškodovancem je namreč na tak način vzpostavljeno preko običajnih meja pravno relevantne vzročne zveze (prvi odstavek 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, Ur. list SFRJ, št.29/78 in nasl., v nadaljevanju ZOR oziroma prvi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika, Ur. list RS, št. 83/01 in nasl., v nadaljevanju OZ). Za obstoj odškodninske odgovornosti morajo biti kumulativno izpolnjene vse predpostavke

civilnega delikta, in sicer

ravnanje mora biti nedopustno (škodljivo dejstvo), nastati mora (pravno priznana) škoda, podana mora biti odgovornost ter vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo. Prav glede slednjega pa je že trditvena podlaga tožnice prešibka, da bi bil ta tožba sploh sklepčna. Tožnica namreč ni navedla ustreznih dejstev, ki bi utemeljevali sklep, da so strah, duševne bolečine zaradi kršitve osebnostnih pravic in »duševne bolečine, ki izvirajo iz posttravmatske stresne motnje« adekvatna posledica protipravnega ravnanja toženca (po tožničinem zatrjevanju nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi njeni materi). Gre namreč za oddaljeno vzročno zvezo sestavljeno iz kavzalnega niza. Tožnica bi morala zatrjevati dejstva, iz katerih bi bili razvidni posamezni kavzalni sklopi. Šele potem bi bilo sploh mogoče presoditi, ali določena posledica res nujno izhaja iz določenega vzroka ali pa se ji bi bilo mogoče tudi ogniti, spreobrniti potek dogodkov, itd.. Takšna trditvena ponudba je nujna tudi za to, da se toženec lahko ustrezno brani. Navsezadnje pa bi le takšna dejanska podlaga (torej takšna, ki bi omogočala materialnopravni sklep o obstoju pravno relevantne vzročne zveze) omogočala celostno ovrednotenje vzročne zveze, ki bi vključevala tudi pravno vrednostni sklep, ali je upravičeno, da takšno (kavzalno oddaljeno) škodo nosi toženec. V obravnavani zadevi, kot rečeno, tožnica takšne trditvene podlage ni ponudila (ravnanje toženca v konkretnem primeru namreč ni neposreden vzrok nastanka njene škode). Sodišče odloča le v okviru trditev o dejstvih, ki jih pravdna stranka pravočasno navedene za utemeljitev svojega zahtevka (212. in 286. člen ZPP). Ker torej tožbenemu zahtevku že na podlagi prej navedenega ne bi bilo mogoče ugoditi, se izkaže, da so ostale revizijske navedbe nepomembne, zato revizijsko sodišče nanje ne bo odgovarjalo.

7. Revizijsko sodišče je neutemeljeno revizijo zavrnilo na podlagi 378. člena ZPP.

8. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožnica z revizijo ni uspela, zato mora tožencu povrniti stroške odgovora na revizijo, ki so bili odmerjeni v skladu z odvetniško in taksno tarifo, svoje stroške revizijskega postopka pa nosi sama.