Sodba II Ips 223/2007 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Revizija se zavrne.

[JEDRO] Ker menični blanket do izpolnitve ni polnoveljavna menica, tudi bianco akceptant vse do tedaj ne more biti menični zavezanec.

[OBRAZLOŽITEV] 1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 362.656,80 € (prej 86,907.076,42 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 1. 2002 dalje in tožeči stranki naložilo povrnitev 2.798,20 € (prej 670.560 SIT) pravdnih stroškov tožencev z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe. 2. Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Svojo odločitev je oprlo na dejstvo, da je tožeča stranka vložila menično tožbo zoper toženca, ne da bi poprej izpolnila akceptirana menična blanketa. 3. Zoper to sodbo je tožeča stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Trdi, da toženca v postopku na prvi stopnji nista nasprotovala veljavnosti predloženih bianko menic in da sodna praksa dopušča uveljavljanje terjatev tudi na podlagi neizpolnjenih bianko menic. Če pa ugotovitev drugostopenjskega sodišča o neveljavnosti predloženih menic drži, bi se moralo sodišče opredeliti tudi do dokaznih zaključkov sodišča prve stopnje o tem, da terjatev tožeče stranke zoper toženca tudi sicer ne obstoji. Ne strinja se tudi s stališčem pritožbenega sodišča, da fotokopija menice ne more predstavljati pravne podlage za uveljavljanje terjatve v sodnem postopku, če je izvirnik menice nesporno enak predloženi fotokopiji. 4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožencema, ki nanjo nista odgovorila. 5. Revizija ni utemeljena. 6. Menično pravo je strogo in formalno, zato menica, ki ji manjka katera izmed obveznih sestavin, določenih z zakonom(1), nima narave menice in kot taka ne ustvarja meničnopravnih posledic (1. člen in prvi odstavek 2. člena Zakona o menici – v nadaljevanju ZM). Isto velja za menico, ki po volji izdajatelja razen podpisa akceptanta na menični listini ne vsebuje nobene izmed obveznih meničnih sestavin. Taka listina ni menica, je le njena predstopnja, t.i bianko menica, katere veljavnost je pogojena z izpolnitvijo blanketa v skladu s pooblastilom tistega, ki se menično zavezuje(2). 7. V predmetni zadevi je tožeča stranka zahtevala plačilo vtoževanega zneska na podlagi dveh s strani tožencev akceptiranih bianko menic, ki ju ni popolnila z obveznimi meničnimi sestavinami. Ker, kot rečeno, menični blanket do izpolnitve ni polnoveljavna menica, tudi bianko akceptant vse do tedaj ne more biti menični zavezanec. Presoja pritožbenega sodišča, da menično razmerje med tožečo stranko in tožencema zaradi opustitve tožeče stranke nikoli ni obstajalo, je torej pravilna. Povedano pa ima ob za Vrhovno sodišče zavezujoči ugotovitvi prvostopenjskega sodišča (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP), da pravdne stranke izven (pogojnega) meničnega razmerja niso bile v nikakršnem pravno upoštevnem razmerju, lahko za posledico zgolj potrditev zaključka drugostopenjskega sodišča, da za odgovornost tožencev za uveljavljano terjatev ni pravne podlage. 8. Neutemeljeno revizijo je moralo zato revizijsko sodišče zavrniti (378. člen ZPP). ---.--- Op. št. (1): Izjemo predstavlja navedba o dospelosti menice; več o tem Š. Ivanjko, Zakon o menici s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2001, str. 59, 76–77. Op. št. (2): Primerjaj ibid., str. 153–160.