Sklep II DoR 36/2009 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Ne gre za vprašanje, pomembno za zagotovitev pravne varnosti, saj je v sodni praksi rešeno vprašanje, da nepopolna trditvena podlaga onemogoča ugoditev odškodninskemu zahtevku. Primarno je razpravno načelo, le podrejeno pa načelo materialne resnice.

[OBRAZLOŽITEV]

Predlog se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1. Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo izročiti tožniku gradbeno in uporabno dovoljenje glede dvoriščnega prizidka na nepremičnini parc. št. 618, vl. št. 919 k.o. ... Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek za plačilo 23.266,48 EUR (prej 6.575.580 SIT) odškodnine. Tožnik ni dokazal višine škode, ker ni opredelil, kolikšen del poslovnih prostorov je namenil za oddajanje v najem in kolikšen del bi uporabljal sam za svoje stanovanjske potrebe ter potrebe svoje gospodarske družbe.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo prvostopenjsko sodbo z utemeljitvijo, da na podlagi tožnikovih trditev ni bilo mogoče ugotoviti površine, ki naj bi jo tožnik oddajal in je ostala trditvena podlaga nedoločena.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil predlog za dopustitev revizije. V njem prikazuje svoje navedbe med postopkom in predlagane dokaze ter poudarja, da bi moralo sodišče upoštevati načelo materialne resnice. Gre za pravno vprašanje, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, in sicer bi se sodišča morala vrniti k spoštovanju načela materialne resnice, katerega sledi so ostale v 8. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

4. Predlog ni utemeljen.

5. Vrhovno sodišče ugotavlja, da niso izpolnjeni pogoji iz 367. a člena ZPP za dopustitev revizije, saj v tej pravdi ne gre za pravno vprašanje, ki bi bilo pomembno za zagotovitev pravne varnosti. Za pravni red v celoti je v sodni praksi rešeno vprašanje, da pomanjkljiva (nepopolna) trditvena podlaga (ki je ostala taka tudi po pozivu sodišča v okviru materialnega procesnega vodstva) onemogoča ugoditev odškodninskemu tožbenemu zahtevku. Dokazi sami po sebi brez trditev ne zadoščajo. Pri tem pa je enotno in utrjeno stališče teorije in sodne prakse, da je primarno razpravno načelo, po katerem so za zbiranje procesnega gradiva odgovorne stranke in da sodišče ni upravičeno upoštevati ničesar, česar vsaj ena stranka ni zatrjevala, le podrejeno in do neke mere pa velja še načelo materialne resnice, na katerega se neutemeljeno sklicuje tožnik. Zato je Vrhovno sodišče tožnikov predlog na podlagi drugega odstavka 367. c člena zavrnilo.