Sodba VIII Ips 441/2008 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama krije svoje revizijske stroške.

[JEDRO]

Ker tožnici odsotnost z dela zaradi bolezni tudi naknadno utemeljeno ni bila priznana, je sodišče pravilno presodilo, da so bili podani razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi v smislu druge alineje prvega odstavka 111. člena ZDR. Redno prihajanje na delo v skladu z navodili delodajalca namreč pomeni eno od temeljnih obveznosti delavca.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici dne 22. 10. 2003, in zahtevek za vrnitev na delo. Presodilo je, da je podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz druge alineje prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR), ker je bila tožnica od 5. 9. 2003 do 16. 10. 2003 neupravičeno odsotna z dela.

2. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnica revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Priznava, da za sporne dneve ni imela odobrenega bolniškega staleža, vendar bi moralo sodišče upoštevati, da je bilo na delu njeno zdravje ogroženo zaradi nepravilno nameščenih klimatskih naprav in tožnica utemeljeno ni delala, da bi si zavarovala svoje zdravje. Zato utemeljeni razlogi za sporno odpoved pogodbe o zaposlitvi niso obstajali.

4. Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 73/2007) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki je v odgovoru predlagala njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Sodišče je po obširnem dokaznem postopku ugotovilo, da izbrani zdravnik pri tožnici dne 5. 9. 2003 ni ugotovil bolezenskega stanja, zaradi katerega bi ji lahko priznal odsotnost z dela in je bila tožnica s tem seznanjena. Zaradi zatrjevanih težav pa je podal predlog za priznanje odsotnosti z dela imenovanemu zdravniku, vendar je le-ta predlog izbranega zdravnika zavrgel. Ker so tudi izvedenci Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa v sodnem postopku podali izvedeniško mnenje, da je bila tožnica v spornih dneh zmožna za delo ob upoštevanju ugodnih delovnih razmer in ker so bili s strani tožene stranke izvedeni ukrepi, ki so pripomogli k izboljšanju razmer na tožničinem delovnem mestu, je sodišče ugotovilo, da je tožnica v spornem obdobju ravnala hudo malomarno, ko ni prihajala na delo, čeprav je vedela, da ji odsotnost z dela zaradi zdravstvenega stanja ni bila odobrena.

8. Ob gornjih dejanskih ugotovitvah, na katere je revizijsko sodišče vezano, tožnica svoje odsotnosti z dela v času od 5. 9. do 16. 10. 2003 ne more uspešno utemeljevati s skrbjo za svoje zdravje. Ker je bila s strani svojega izbranega zdravnika že 5. 9. 2003 obveščena, da ji odsotnost z dela zaradi zdravstvenega stanja ni priznana, je sodišče utemeljeno presodilo, da je ravnala hudo malomarno, ko je kljub temu z dela izostala, saj se je morala zavedati, da je naknadno priznanje odsotnosti z dela s strani imenovanega zdravnika povsem negotovo. Ker ji tudi naknadno odsotnost z dela zaradi bolezni utemeljeno ni bila priznana, sodišče ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko je presodilo, da so bili podani razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi v smislu druge alineje prvega odstavka 111. člena ZDR, ki kot razlog za izredno odpoved določa delavčevo naklepno ali hudo malomarno ravnanje, s katerim huje krši svoje pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Redno prihajanje na delo v skladu z navodili delodajalca namreč pomeni eno od temeljnih obveznosti delavca.

Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

9. Izrek o stroških odgovora na revizijo temelji na določbi petega odstavka 41. člena ZDSS-1, na podlagi katere v sporu o obstoju in prenehanju delovnega razmerja delodajalec krije svoje stroške, ne glede na izid postopka.