Legislator Case Law & Legislation
DE FR IT EN
Analyze in Legislator
Sklep VIII Ips 228/2009 ECLI:SI:VSRS:2009:VIII.IPS.228.2009 AI generated

Sklep VIII Ips 228/2009 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Case Number Sklep VIII Ips 228/2009
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Open official source Machine-readable Markdown (.md)

Legislator summary

AI generated

Sodišče prve stopnje je naložilo toženi stranki, da za tožnico obračuna razliko v plači za čas od 1. 1. 2003 do 30. 6. 2006 v znesku 2.193,88 EUR, odvede davke in prispevke, tožnici pa izplača neto zneske od posameznih konkretno navedenih bruto mesečnih zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratne zapadlosti do plačila, v osmih dneh. Zahtevek tožnice za obračun bruto plače za čas od 1. 2. 2003 do 4. 2. 2003 v znesku 5,35 EUR in izplačilo neto plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi je zavrnilo. Nadalje je odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožnici stroške postopka z zamudnimi obrestmi, tožena stranka in stranski intervenient pa nosita sama svoje stroške postopka.

Legislator headnote

AI generated

Sklep VIII Ips 228/2009 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije: Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena toženi stranki in stranskemu intervenientu, ki je na revizijo odgovoril. Predlaga zavrnitev revizije. V odgovoru na ta odgovor tožnica navaja, da ravnatelj odloča le o napredovanju zaposlenih in ne o čem drugem, zaradi česar opredelitev količnika ni konstitutivni del odločbe.

Keywords

AI generated
allocation of debt payments obligation to pay late payment of fees payment by instalments payment of benefits deductions and refunds
AI generated
VDS sodba Pdp 742/2005
plačilo. Če bi tožnik na ta dan opravil obračun obresti in toženo
VDSS Sklep Pdp 457/2024
Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna tožniku izplačati razliko v plači: - od 1.
VDSS Sodba Pdp 121/2017-2
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati bruto razlike v plačah za marec 2009 v znesku 723,29 EUR, za april 2009 v znesku 920,26 EUR, za maj 2009 v znesku 886,05 EUR, za junij 2009 v znesku 848,56 EUR, za julij v znesku 823,83 EUR, za avgust 2009 v znesku 661,92 EUR, za september v znesku 756,93 EUR, za oktober 2009 v znesku 895,20 EUR, za november 2009 v znesku 721,31 EUR, za december 2009 v znesku 910,38 EUR, za januar 2010 v znesku 876,52 EUR, za februar 2010 v znesku 775,14 EUR, za marec 2010 v znesku 756,76 EUR, za april 2010 v znesku 1.615,85 EUR, za maj 2010 v znesku 1.195,27 EUR, za junij 2010 v znesku 1.558,71 EUR, za julij 2010 v znesku 1.522,99 EUR, za avgust 2010 v znesku 1.485,07 EUR, za september 2010 v znesku 1.965,35 EUR, za oktober 2010 v znesku 993,82 EUR, za november 2010 v znesku 799,32 EUR, za december 2010 v znesku 794,45 EUR, za januar 2011 v znesku 697,23 EUR, za februar 2011 v znesku 714,63 EUR, za marec 2011 v znesku 645,02 EUR, za april 2011 v znesku 684,10 EUR, za maj 2011 v znesku 634,23 EUR, za junij 2011 v znesku 667,83 EUR, za julij 2011 v znesku 617,73 EUR, za avgust 2011 v znesku 654,30 EUR, za september 2011 v znesku 639,57 EUR, za oktober 2011 v znesku 782,48 EUR, ter od navedenih bruto zneskov poravnati vse zakonsko določene prispevke in davke, neto zneske pa izplačati tožeči stranki, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posameznega mesečnega neto zneska (od vsakega 15. dne v mesecu za predhodni mesec), dalje do plačila, zavrnilo pa obračun in izplačilo razlike v plači za mesec februar 2009 v višini 439,72 EUR s pripadki (I. točka izreka). Postopek je ustavilo v delu tožbe za plačilo razlik v plači od novembra 2011 do vključno aprila 2012 (II. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 1.669,87 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).
VDSS Sodba Pdp 632/2018
Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku obračunati in izplačati razliko v plači v višini, kot izhaja iz točke I izreka izpodbijane sodbe, od teh bruto zneskov za tožnika odvesti predpisane davke in prispevke ter mu izplačati neto zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec (točka I izreka sodbe), za obdobje od 1. 10. 2016 do 4. 4. 2018 mu obračunati dodatek za na delovno dobo in sicer v višini 0,5 % za vsako leto do 30. 6. 2007 in v višini 0,6 % za vsako leto od 1. 7. 2007 dalje (točka II izreka sodbe). V točki III izreka, ki ni pod pritožbo, je zavrnilo, kar je zahteval tožnik več ali drugače in sicer, da mu tožena stranka obračuna dodatek za delovno dobo na zahtevan način za čas po 4. 4. 2018, plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojenih bruto zneskov in plačilo zakonskih zamudnih obresti mesečno pred vsakim 19. dnem v mesecu za pretekli mesec, dalje do plačila. S sklepom je v točki IV, ki ni pod pritožbo, zavrglo tožbo v delu, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev, da je tožena stranka posegla v pravico do dodatka na delovno dobo tožnika in ga prikrajšala pri plači. V točki V pa je odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.
VDS sodba in sklep Pdp 262/2001
Pritožba tožene stranke se zavrne in se v 1.

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

Revizija se zavrže.

Stranski intervenient krije sam svoje stroške revizijskega postopka.

[JEDRO]

Določba 32. člena ZDSS-1, po kateri je o dopustitvi revizije odločalo sodišče druge stopnje, je z dnem uveljavitve ZPP-D prenehala veljati (131. člen ZPP-D). Sodišče druge stopnje ob odločanju o pritožbah tožene stranke in stranskega intervenienta zato pravilno ni odločilo tudi o dopustitvi revizije.

Ker gre za individualni delovni spor, v katerem vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 40.000 EUR, oziroma ne gre za spor, v katerem bi bila revizija dovoljena že na podlagi določbe 31. člena ZDSS-1, bi bila revizija lahko dovoljena le v primeru, če bi jo sodišče dopustilo.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je naložilo toženi stranki, da za tožnico obračuna razliko v plači za čas od 1. 1. 2003 do 30. 6. 2006 v znesku 2.193,88 EUR, odvede davke in prispevke, tožnici pa izplača neto zneske od posameznih konkretno navedenih bruto mesečnih zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratne zapadlosti do plačila, v osmih dneh. Zahtevek tožnice za obračun bruto plače za čas od 1. 2. 2003 do 4. 2. 2003 v znesku 5,35 EUR in izplačilo neto plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi je zavrnilo. Nadalje je odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožnici stroške postopka z zamudnimi obrestmi, tožena stranka in stranski intervenient pa nosita sama svoje stroške postopka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke in stranskega intervenienta ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (v prvem, tretjem in četrtem odstavku izreka) spremenilo tako, da je zavrnilo zahtevek tožnice za obračun in plačilo razlike v plači v skupnem bruto znesku 2.193,88 EUR z davki, prispevki in zakonskimi zamudnimi obrestmi ter odločilo, da je tožnica dolžna povrniti toženi stranki in stranskemu intervenientu stroške postopka pred sodiščem prve stopnje in pritožbene stroške.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo, v kateri uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Med drugim navaja, da je višina plače zaposlenih v javno vzgojnoizobraževalnih zavodih določena z zakonom in kolektivno pogodbo, sodišče pa pri odločanju ne more biti vezano na odločbo ravnatelja o določitvi količnika plače, saj je ta le informativne narave. Tožnica nedvomno uveljavlja denarni zahtevek, to pa ji na podlagi določbe četrtega odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) zagotavlja neposredno sodno varstvo. S tem v zvezi je sodišče druge stopnje napačno interpretiralo tudi določbo 48. člena Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI, Ur. l. RS, št. 12/96 in nadalj.). Razlogi izpodbijane sodbe so si v nasprotju, saj sodišče druge stopnje najprej navaja, da je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zmotno obravnavalo kot zahtevek za uveljavljanje denarne terjatve iz delovnega razmerja in bi morala tožnica najprej vložiti ugovor na svet zavoda, nato pa je navedeno terjatev samo obravnavalo kot denarno terjatev in jo kot tako neutemeljeno zavrnilo.

4. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena toženi stranki in stranskemu intervenientu, ki je na revizijo odgovoril. Predlaga zavrnitev revizije. V odgovoru na ta odgovor tožnica navaja, da ravnatelj odloča le o napredovanju zaposlenih in ne o čem drugem, zaradi česar opredelitev količnika ni konstitutivni del odločbe.

5. Revizija ni dovoljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizija se vloži pri sodišču, ki je izreklo sodbo prve stopnje (prvi odstavek 373. člena ZPP), to sodišče pa najprej preizkusi, ali je revizija pravočasna, popolna in dovoljena, in če ugotovi nasprotno, revizijo zavrže s sklepom (prvi odstavek 374. člena ZPP). Če tega v mejah svojih pravic ne stori že sodnik sodišča prve stopnje, prepozno, nepopolno ali nedovoljeno revizijo zavrže revizijsko sodišče (377. člen ZPP).

7. Za odločanje o dovoljenosti revizije v tem sporu je pomembno, da se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal že po določbah Zakona o spremembah in dopolnitvah ZPP (ZPP-D, Ur. l. RS, št. 45/2008), ki je začel veljati 1. oktobra 2008. Po določbi prvega odstavka 130. člena ZPP-D se postopek, ki se je začel pred uveljavitvijo tega zakona, nadaljuje po določbah tega zakona, če ni v tem zakonu določeno drugače. Le če bi bila pred uveljavitvijo tega zakona na prvi stopnji izdana odločba, s katero bi se postopek na prvi stopnji končal, bi se postopek nadaljeval po dosedanjih pravilih (drugi odstavek 130. člena ZPP-D). To pa pomeni, da v premoženjskih individualnih delovnih sporih, v katerih revizija ni dovoljena že po določbah zakona, ki ureja pravdni postopek (1. točka 31. člena ZDSS-1, v povezavi z drugim odstavkom 367. člena ZPP), sodišče druge stopnje ne odloča več o dopustitvi revizije. Določba 32. člena ZDSS-1, po kateri je o dopustitvi revizije odločalo sodišče druge stopnje, je z dnem uveljavitve ZPP-D prenehala veljati (131. člen ZPP-D). Zato sodišče druge stopnje ob odločanju o pritožbah tožene stranke in stranskega intervenienta v tem sporu pravilno ni odločilo tudi o dopustitvi revizije.

8. Ker gre za individualni delovni spor, v katerem vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 40.000 EUR (v takem primeru bi bila revizija dovoljena glede na določbo drugega odstavka 367. člena ZPP), oziroma ne gre za spor, v katerem bi bila revizija dovoljena že na podlagi določbe 31. člena ZDSS-1, bi bila revizija lahko dovoljena le v primeru, če bi jo sodišče dopustilo (drugi odstavek 374. člena ZPP). Do tega bi lahko prišlo le na predlog stranke, o katerem bi odločal senat treh sodnikov Vrhovnega sodišča (367.a do 367.c člena ZPP). Tega predloga (na Vrhovno sodišče) tožnica ni vložila, temveč je zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vložila neposredno revizijo na sodišče prve stopnje. Gre torej za primer nedovoljene revizije že po samem zakonu, in primer, ko revizija ni bila dopuščena, zaradi česar jo je revizijsko sodišče zavrglo (377. člen ZPP, v povezavi s 374. členom ZPP).

9. Ker odgovor na revizijo ni pripomogel k odločitvi Vrhovnega sodišča, je to sklenilo tudi, da stranski intervenient sam krije svoje stroške odgovora (prvi odstavek 155. člena ZPP, v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).