VSL sklep II Cp 1719/2009 · Višje sodišče v Ljubljani

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem stroškovnem delu (4. točka izreka) tako spremeni, da glasi:

„4. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati njene pravdne stroške v znesku 2.151,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do prenehanja obveznosti.“

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki v roku 15 dni stroške pritožbenega postopka v znesku 54,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

[JEDRO]

Ob upoštevanju vseh okoliščin obravnavane zadeve, ko je bila tožnikova odškodninska terjatev sporna tako po temelju, kot po višini, je, upoštevaje sodno prakso v podobnih primerih, ustrezno odmeriti stroške postopka po metodi, po kateri sodišče ovrednoti uspeh strank ločeno po temelju in po višini, končni uspeh pa je rezultat izračuna aritmetične sredine obeh delnih rezultatov.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo zaradi delnega umika tožbe v višini 5.424,80 EUR v tem delu postopek ustavilo, toženi stranki pa je naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v višini 4.063,29 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov, navedenem v izreku sodbe, kar je zahtevala tožeča stranka več od prisojenega, pa je zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati njene pravdne stroške v znesku 3.259,95 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka se pritožuje zoper sodbo v tistem delu, v katerem je odločeno o stroških postopka. Navaja, da je materialnopravno zmoten zaključek sodišča o 100% uspehu tožnika po temelju. Tožena stranka je ves čas postopka priznavala 50% temelj odškodninske odgovornosti njene zavarovanke, poleg tega ugotavljanje temelja ni terjalo posebnih dodatnih stroškov. Če pa bo sodišče ocenilo, da je bila uporaba metode aritmetične sredine pravilna, je napačno izračunalo stroške postopka, ko je ocenilo, da je tožnik s temeljem uspel 100% in po višini kar 78,14%. Uspeh tožnika, odkar je tožena stranka izplačala nesporni del odškodnine, je bil le 20%. Vsi bistveni stroški, to je stroški izvedenca in naroki, so nastali po že opravljenem nakazilu nespornega dela odškodnine. Po oceni toženke bi morala ob upoštevanju medsebojnega pobota stroškov tožniku plačati le 786,59 EUR.

Pritožba je delno utemeljena.

Ker je v obravnavani odškodninski pravdni zadevi tožnik le delno uspel s svojim zahtevkom, je moralo sodišče prve stopnje pri odločitvi o povrnitvi pravdnih stroškov uporabiti določilo 2. odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, po katerem v primeru, če stranka deloma zmaga v pravdi, sodišče glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki in intervenientu ustrezen del stroškov. Navedeno določilo je sodišče prve stopnje deloma napačno uporabilo.

Pri tem pritožbeno sodišče nima pomislekov v ustreznost metode pri izračunu delnega uspeha tožnika v pravdi. Ob upoštevanju vseh okoliščin obravnavane zadeve, ko je bila tožnikova odškodninska terjatev sporna tako po temelju, kot po višini, je upoštevaje sodno prakso v podobnih primerih ustrezno odmeriti stroške postopka po metodi, po kateri sodišče ovrednoti uspeh strank ločeno po temelju in po višini, končni uspeh pa je rezultat izračuna aritmetične sredine obeh delnih rezultatov (komentar N. Betteto k 154. členu ZPP, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga).

Pri tem tožena stranka napačno trdi, da ugotavljanje temelja ni terjalo posebnih dodatnih stroškov, saj je sodišče prve stopnje glede na njene ugovore v zvezi s tem izvedlo dokaz z izvedenskim mnenjem Centra za forenzične preiskave ter zaslišalo priče. Uspeh tožeče stranke glede temelja je tako 100%, saj delno priznanje tožene stranke glede temelja ni vplivalo na višino teh stroškov. Pač pa pritožba utemeljeno opozarja, da je glede višine zahtevka uspeh tožnika dosti nižji, kot ga je izračunalo sodišče, namreč le 20% in ne 78,14%.

Tožnik je namreč potem, ko je tožena stranka plačala nesporni del odškodnine, zahteval še 19.950,38 EUR, sodišče prve stopnje pa mu je prisodilo odškodnino v višini 4.063,29 EUR. Tako znaša skupni uspeh tožnika v pravdi 60% (in ne 89,07%). Glede na odmero stroškov tožeče stranke 3.676,97 EUR ji je tožena stranka dolžna glede na uspeh v pravdi povrniti 2.206,20 EUR. Stroški tožene stranke so odmerjeni v znesku 137,84 EUR, glede na njen uspeh v pravdi ji je tožeča stranka dolžna povrniti 55,20 EUR. Po medsebojnem pobotanju je tako tožena stranka dolžna povrniti tožniku 2.151,00 EUR.

Zato je sodišče druge stopnje pritožbi delno ugodilo in izpodbijani sklep ustrezno spremenilo na podlagi 3. točke 365. člena ZPP.

Tožena stranka je delno uspela s pritožbo (40%) zato ji je tožena stranka dolžna povrniti 54,50 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Stroški pritožbe se nanašajo na plačilo takse za pritožbo ter materialne stroške.