VSL sklep I Cp 1579/2009 · Višje sodišče v Ljubljani

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se znesek stroškov pravdnega postopka, ki ga prvi toženec dolguje tožnici, zniža za 186,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Gola obljuba, da bo obveznost poravnana, ne zadošča, ker razen učinka priznanja dolga nima drugih pravnih posledic. Tožnici zato ni mogoče očitati, da je ravnala nesmotrno, ko je kljub takšni toženčevi obljubi plačilo terjala s tožbo.

[OBRAZLOŽITEV]

:

Sodišče prve stopnje je po umiku tožbe in ustavitvi postopka izdalo dopolnilni sklep, s katerim je tožencema naložilo, da morata tožnici povrniti 853,70 EUR stroškov postopka z obrestmi.

Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožil toženec brez navedbe zakonskih pritožbenih razlogov in brez opredeljenega pritožbenega predloga. Meni, da odločitev o stroških ni pravična. Tožničin odvetnik je bil pisno obveščen, da bo posojilo plačano takoj po pravnomočnosti sklepa o dedovanju iz kupnine za prodano očetovo stanovanje. Tožba je bila zato nepričakovana, nepotrebna in nerazumljiva. Stroški niso nastali po toženčevi krivdi, sploh pa so dediči štirje in ne le toženca.

Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Vztraja, da ima pravico do povrnitve pravdnih stroškov, saj sta toženca z izpolnitvijo tožbenega zahtevka med pravdo pripoznala svoj dolg. Tožbo je vložila zato, da bi zaščitila svoje interese, saj po smrti prvotnega dolžnika kljub pozivom nihče več ni izpolnjeval njegove obveznosti.

Pritožba je delno utemeljena.

Toženca sta tožničino terjatev poravnala šele po vložitvi tožbe. Tožnica je tako kljub umiku tožbe v pravdi dejansko uspela, zato je po 1. odstavku 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/07 – UPB3 in 45/08) upravičena do povračila svojih stroškov postopka.

Sodišče prve stopnje je torej pravilno odločilo, da morata toženca tožnici povrniti njene potrebne pravdne stroške, vendar se je pri tem napačno oprlo na 1. odstavek 156. člena ZPP, ki ureja povračilo krivdno povzročenih stroškov neodvisno od izida pravde. Tožencu namreč ni mogoče očitati krivde za nastanek tožničinih stroškov, ampak se ti, kot je že bilo navedeno, presojajo po kriteriju uspeha v pravdi.

Zmotno je pritožbeno stališče, da tožba ni bila potrebna. Toženec je kot dedič vstopil v zapustnikov pravni položaj že v trenutku njegove smrti. Od tedaj dalje je po 132. členu Zakona o dedovanju (ZD; Ur. l. SRS, št. 15/76 in 23/78 ter Ur. l. RS, št. 17/91 do 73/04) nosilec njegovih pravic in obveznosti, vendar zapustnikovega dolga do tožnice kljub zapadlosti pred tožbo ni plačal. Toženec bi se lahko uprl plačilu stroškov postopka le, če ne bi dal povoda za tožbo. Ta pogoj pa v obravnavanem primeru ni izpolnjen. Gola obljuba, da bo obveznost poravnana, ne zadošča, ker razen učinka priznanja dolga nima drugih pravnih posledic. Tožnici zato ni mogoče očitati, da je ravnala nesmotrno, ko je kljub takšni toženčevi obljubi plačilo terjala s tožbo.

Dejstvo, da so bile poleg glavnice plačane tudi zahtevane obresti, nima nobenega vpliva na tožničino pravico do povrnitve stroškov postopka. Prav tako je brez pomena okoliščina, da so zapustnikovi dediči štirje in ne le toženca. Če je več dedičev, so ti po 3. odstavku 142. člena ZD nerazdelno odgovorni za zapustnikove dolgove. To pomeni, da lahko upnik terja plačilo dolga od kateregakoli sodediča, resda le do višine njegovega dednega deleža, medtem ko se med dediči delijo dolgovi v sorazmerju z njihovimi dednimi deleži. Ker je tožnica naperila tožbo le zoper toženca, ji samo onadva nerazdelno odgovarjata za nastale pravdne stroške.

Pritožbeni razlogi, ki jih navaja toženec, torej niso utemeljeni. Pač pa je uradni materialnopravni preizkus izpodbijanega sklepa pokazal, da je sodišče prve stopnje pri odmeri tožničinih stroškov napačno upoštevalo tudi stroške začasne odredbe. Po 1. odstavku 155. člena ZPP se stranki povrnejo samo tisti stroški, ki so bili potrebni za pravdo. Tožničin predlog za izdajo začasne odredbe je bil zavrnjen, zato mora tožnica s tem povezane stroške (za sestavo predloga ter plačilo sodne takse za predlog in sklep) trpeti sama.

Po navedenem je sodišče druge stopnje toženčevi pritožbi delno ugodilo in na podlagi 3. točke 365. člena ZPP izpodbijani sklep ustrezno spremenilo. Pravilno izračunani stroški postopka, kot jih navaja sklep, brez stroškov za začasno odredbo, znašajo 667,17 EUR. Toženec je torej dolžan tožnici plačati za 186,53 EUR nižje pravdne stroške z obrestmi vred. Stroški za ostala procesna dejanja so bili odmerjeni pravilno ter skladno z odvetniško in taksno tarifo, zato je sodišče druge stopnje v preostalem delu izpodbijani sklep potrdilo.

Toženec svojih pritožbenih stroškov ni priglasil, tožnica pa z odgovorom na pritožbo ni prispevala k odločitvi o pritožbi. Ker njeni stroški za odgovor niso bili potrebni, jih mora v skladu s 1. odstavkom 155. člena ZPP kriti sama.