Sklep Dsp 43/2009 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

[JEDRO]

Ker pritožba ne navaja odločitev Vrhovnega sodišča, od katerih naj bi glede vprašanja opredelitve do pritožbenih navedb sodba sodišča druge stopnje odstopala, niti ne zatrjuje neenotnosti v praksi sodišča druge stopnje o vprašanju, o katerem Vrhovno sodišče še ni odločalo, pritožbi ni mogoče ugoditi, saj zakonski pritožbeni razlogi niso podani.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek, da mu je tožena stranka dolžna zagotoviti opravljanje dela na delovnem mestu komercialist na terenu skladno z opisom del in nalog, določenih v pogodbi o zaposlitvi tako, da bo tožnika pozvala na opravljanje dela na tem delovnem mestu in mu omogočila, da bo lahko izpolnjeval svoje delovne obveznosti. Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka. Ugotovilo je, da tožnik (že) opravlja dela in naloge komercialista na terenu, ki so določena z opisom vsebine del za to delovno mesto in v skladu z navodili vodje in prejema plačo, ki je določena s pogodbo o zaposlitvi za to delovno mesto.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo sodbo sodišča druge stopnje in sklenilo, da se revizija ne dopusti.

3. Zoper sklep o nedopustitvi revizije se pritožuje tožnik. Navaja, da pravilo enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS nalaga sodišču, da vzame vse navedbe tožnika na znanje in se do njih opredeli. Sodišče druge stopnje tožnikovih navedb, ki se nanašajo na vprašanje, ali mu tožena stranka zagotavlja dela po pogodbi o zaposlitvi, ni obravnavalo in se do njih ni opredelilo, s čimer je kršilo določbo 360. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 36/04) kar predstavlja relativno kršitev določb postopka pred sodiščem druge stopnje, kar je eden od zakonskih razlogov za dopustnost revizije. Pri odločanju o nedopustitvi revizije je sodišče druge stopnje bistveno kršilo določbe postopka, in sicer določbo 32. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004), saj bi revizijo moralo dopustiti glede na to, da odločba sodišče druge stopnje glede opredelitve do pritožbenih navedb odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev. Zato predlaga, da se revizija dopusti.

4. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Sodišče glede na določbe prvega odstavka 32. člena ZDSS-1 dopusti revizijo, ki sicer glede na določbe 31. člena ZDSS-1 ne bi bila dovoljena, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju (prva alineja), ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo (druga alineja). Po določbi tretjega odstavka 32. člena ZDSS-1 je zoper sklep, s katerim sodišče druge stopnje ne dopusti revizije, dopustna pritožba samo iz razloga po drugi alineji prvega odstavka tega člena.

7. Neuspešno je pritožbeno zatrjevanje kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje oziroma kršitve 360. člena ZPP. Tovrstne pritožbene navedbe so neposredno usmerjene v presojo zakonitosti odločitve sodišča druge stopnje, zato jih Vrhovno sodišče ne more upoštevati, saj je odločitev o utemeljenosti predmetne pritožbe omejena le na zakonitost sklepa o nedopustitvi revizije.

Prav tako ne predstavljajo dovoljenega pritožbenega razloga navedbe, iz katerih izhaja nestrinjanje tožnika s postopanjem sodišča druge stopnje, kolikor v zvezi s tem ni konkretno zatrjevan odstop od sodne prakse.

8. Že v sklepih VIII Pri 1/2006 z dne 14.2.2006, VIII Pri 17/2006 z dne 20.6.2006 in Dsp 111/2008 z dne 18. 11. 2008 je Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da ni podan pritožbeni razlog v smislu določb tretjega odstavka 32. člena ZDSS-1, v zvezi z drugo alinejo prvega odstavka tega člena, če pritožnik ne navede konkretnih odločitev Vrhovnega sodišča, s katerimi bi dokazal svoje trditve o odstopu od sodne prakse Vrhovnega sodišča.

9. Ker pritožba ne navaja odločitev Vrhovnega sodišča, od katerih naj bi odstopala sodba sodišča druge stopnje glede opredelitve do pritožbenih navedb, niti ne zatrjuje neenotnosti v praksi sodišča druge stopnje o vprašanju, o katerem Vrhovno sodišče še ni odločalo, pritožbi tožnika ni mogoče ugoditi, saj zakonski pritožbeni razlogi niso podani. Zato je sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v skladu z določbo 2. točke 365. člena ZPP potrdilo izpodbijani sklep.