Supreme Court dismisses administrative appeal when taxpayer fully pays debt, removing legal interest.

I. Revizija se zavrže.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

[JEDRO]

Pravni interes je procesna predpostavka, ki jo je treba izkazovati ves čas postopka.

Ker je revidentka že v celoti izpolnila davčno obveznost, za katero želi doseči obročno plačilo, si v primeru, da bi bilo v upravnem sporu njeni reviziji ugodeno, ne more več izboljšati svojega pravnega položaja. Odločanje o obročnem plačevanju že plačane davčne obveznosti je tako postalo brezpredmetno.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/99 in 70/2000) zavrnilo tožničino tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 26. 7. 2001 (1.točka izreka), ter odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka v upravnem sporu (2. točka izreka). Z navedeno odločbo je tožena stranka kot neutemeljeno zavrnila tožničino pritožbo proti odločbi Davčnega urada Ljubljana z dne 27. 2. 2001, s katero je bilo odločeno, da se tožničini vlogi za obročno odplačilo davčnega dolga iz naslova davka na dediščine in darila ne ugodi (1. točka izreka) ter da pritožba ne zadrži izvršitve te odločbe (2. točka izreka).

2. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke. Navaja, da je tudi samo presodilo, da tožnica v davčnem postopku ni izkazala, da bi bilo z izterjavo davčnega dolga ogroženo njeno preživljanje oziroma preživljanje njenih družinskih članov, kar je po 89. členu Zakona o davčnem postopku (ZDavP, Uradni list RS, št.18/96, 78/96, 87/97, 82/98, 91/98, 1/99 in 108/99) eden izmed zakonskih pogojev za odločitev o obročnem odplačevanju davčne obveznosti.

3. Tožnica v reviziji (prej pritožbi) uveljavlja bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu ter zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga, da se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se njenemu tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podrejeno, da se sodba sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek; priglaša stroške postopka. Navaja, da je do vložitve revizije že v 23 obrokih do vključno oktobra 2002 plačala celoten davčni dolg v znesku 13.675.756,00 SIT ter s tem v celoti izpolnila davčno obveznost. Ker je davčni organ navedena obročna plačila sprejemal, pomeni, da je na obročno plačevanje pristal.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo navaja, da je bil tožnici v obnovljenem postopku (v zvezi z popravnim sklepom o dedovanju) z odločbo Davčnega urada Ljubljana, Izpostave ... z dne 7. 9. 2000, odmerjen davek na dediščine in darila v znesku 13.675.756,00 SIT, zoper katero pritožba ni bila vložena ter da dejstvo, da je tožena stranka sprejemala tožničina obročna plačila, nikakor ne pomeni, da je akceptirala tudi njen predlog za obročno plačevanje davčnega dolga.

5. Revizija ni dovoljena.

6. S 1.1.2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče v vseh že vloženih zadevah odloča po ZUS-1, v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočna sodba po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne ter dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba šteje kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna s 1. 1. 2007.

7. Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka (tudi v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi) izkazovati pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo, kar pomeni, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči.

8. V obravnavani zadevi gre (glede na podatke sodnega ter upravnih spisov) za odločanje o obročnem plačevanju davčnega dolga iz naslova davka na dediščine in darila v smislu 89. člena ZDavP. Po navedeni zakonski določbi lahko davčni organ (med drugim) dovoli plačilo davčnega dolga v največ šestih mesečnih obrokih, če bi se z izterjavo lahko ogrozilo preživljanje davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov. Iz vsebine dne 4. 6. 2004 vložene revizije pa med drugim izhaja, da je revidentka svojo davčno obveznost iz naslova davka na dediščine in darila v višini 13.675.756,00 SIT že v celoti izpolnila, saj je v 23-ih obrokih do vključno oktobra 2002 plačala celoten navedeni znesek. To pa po presoji vrhovnega sodišča pomeni, da si tudi v primeru, da bi bilo v tem upravnem sporu njeni reviziji ugodeno, ne more več izboljšati svojega pravnega položaja; davčna obveznost, za katero želi doseči obročno plačilo, je namreč že v celoti plačana. Odločanje o obročnem plačevanju že plačane davčne obveznosti je tako postalo brezpredmetno.

9. Revizija po določbi tretjega odstavka 83. člena ZUS-1 ni dovoljena, če jo vloži nekdo, ki zanjo nima pravnega interesa. Zato je glede na navedeno Vrhovno sodišče nedovoljeno revizijo na podlagi 89. člena ZUS-1 zavrglo.

10. Revidentka z revizijo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s 154. členom Zakona o pravdnem postopku, ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).