Sklep I R 120/2008 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Za odločanje v tej izvršilni zadevi je pristojno Okrajno sodišče v Ljubljani.

[JEDRO] Pri izvršbi zoper več dolžnikov, ki so materialni sosporniki, velja krajevna pristojnost sodišča, ki je pristojno za enega od njih, tudi za ostale dolžnike.

[OBRAZLOŽITEV] Upnica je 18.5.2007 pri Okrajnem sodišču v Ljubljani vložila izvršilni predlog na podlagi verodostojne listine proti šestim dolžnikom, vendar se je sodišče s sklepom z dne 25.5.2007 izreklo za krajevno nepristojno in po pravnomočnosti sklepa zadevo odstopilo Okrajnemu sodišču v Ajdovščini. V razlogih sklepa se je sklicevalo na določbo prvega odstavka 100. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ; Ur. l. RS št. 51/98 in nadaljnji). Okrajno sodišče v Ajdovščini svoje pristojnosti ne sprejema in zato v predlogu z dne 22.9.2008 obrazloženo pojasnjuje svoje drugačno stališče ter vrhovnemu sodišču predlaga, da odloči v sporu o pristojnosti. Za odločanje v tej zadevi je pristojno Okrajno sodišče v Ljubljani. Iz izvršilnega predloga izhaja, da upnica zaradi izterjave dolga (poraba vode v dolžnikom solastnem stanovanju v Ljubljani) predlaga izdajo naloga za plačilo in nato izterjavo dolga od šestih različnih dolžnikov z različnimi izvršilnimi sredstvi: za prvega, tretjega, peto in šestega dolžnika z rubežem njihovih denarnih terjatev, za drugo in četrtega dolžnika pa z rubežem premičnih stvari. Zato bi glede na 100. in 77. ter 78. člen ZIZ za tri od njih prišla v poštev pristojnost Okrajnega sodišča v Ajdovščini, za ostale tri pa pristojnost Okrajnega sodišča v Ljubljani. Res se v izvršilnem postopku pristojnost ravna po predlaganih izvršilnih sredstvih in res je na podlagi 100. člena ZIZ za prvega dolžnika podana pristojnost Okrajnega sodišča v Ajdovščini, vendar to zadnje dejstvo za vprašanje pristojnosti ni odločilno. Smiselna uporaba 35. člena ZIZ o pristojnosti po prvo navedenem izvršilnem sredstvu tudi za določitev pristojnosti po prvo navedenem dolžniku ne pride v poštev, saj gre za dve različni situaciji. V sodni praksi tega sodišča pri odločanju v sporih o pristojnosti je bilo že sprejeto stališče (npr. I R 66/2004), da je treba v takem primeru v skladu s 15. členom ZIZ smiselno uporabiti določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji), ki urejajo vprašanje materialnega sosporništva in pristojnosti zanje, torej 191. in 49. člen ZPP. Obveznost za plačilo stroškov v zvezi s solastnim stanovanjem dolžnike opredeljuje kot materialne sospornike po 191. členu ZPP, za take sospornike pa je v 49. členu ZPP določeno, da je pristojno sodišče, ki je pristojno za enega izmed tožencev (dolžnikov). Gre za atrakcijo pristojnosti, zato je upnica z vložitvijo izvršilnega predloga pri enem od več možnih pristojnih sodišč ravnala v skladu z navedeno zakonsko določbo in s tem izbrala, katero bo pristojno sodišče v tej izvršilni zadevi (primerjaj: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, GV Založba 2005, stran 246). Vrhovno sodišče je zato na podlagi drugega odstavka 25. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ odločilo kot v izreku tega sklepa.