Sklep I R 66/2009 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Predlog se zavrne.

[JEDRO] V tožnikovem predlogu naveden občutek stranke o neenakem položaju glede na opisane razloge nima realne podlage in objektivna nepristranskost Okrajnega sodišča A. v konkretnem primeru po razumnih merilih ne more biti prizadeta.

[OBRAZLOŽITEV] 1. V pravdni zadevi zaradi ugotovitve utemeljenosti razdedinjenja Okrajnega sodišča A. P 213/2008 je med postopkom prvi tožnik vložil predlog za prenos pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče. Prvi tožnik namreč nima občutka, da bo imel v postopku vsebinsko enak položaj kot nasprotna stranka. 2. Predlog ni utemeljen. 3. Po 67. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) lahko Vrhovno sodišče na predlog stranke določi drugo stvarno pristojno sodišče, da postopa v zadevi, če je očitno, da se bo tako lažje opravil postopek ali če so za to podani drugi tehtni razlogi. 4. Prvi tožnik ima prav, da pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave Republike Slovenije vsakomur omogoča, da mu sodi nepristransko sodišče. V tem okviru je utemeljena zahteva po objektivni nepristranskosti sodišča, ko ta zagotavlja uresničevanje procesnih jamstev tako, da je izključen vsak upravičen dvom javnosti ali strank v nevtralnost in neodvisnost sodišča. Pomemben procesni institut za zagotovitev navedene pravice je delegacija pristojnosti. Glavni namen prenosa krajevne pristojnosti na drugo sodišče je sicer zagotoviti večjo smotrnost postopka. Pravni standard drugih tehtnih razlogov pa zajema različne druge okoliščine, ki niso v neposredni zvezi s samim sporom, ampak nanj lahko vplivajo od zunaj in zadevajo celotno sodišče. 5. Tožnik utemeljuje svoj predlog z lastnim občutkom, da v tem pravdnem postopku ne bo imel vsebinsko enakega položaja kot nasprotna stranka, ker je sodnik in predsednik sodišča ... v tej zadevi tožbo že zavrgel, pa je bil sklep razveljavljen in zadeva vrnjena v nov postopek, ker je isti sodnik že odločal v zadevi P 232/2004, ko je bil tožnikov zahtevek pravnomočno zavrnjen in ker je toženkina tašča nekdaj prijateljevala s tem sodnikom. Vrhovno sodišče ugotavlja, da navedenih okoliščin ni mogoče subsumirati pod pojem drugega tehtnega razloga iz 67. člena ZPP. Četudi bi držalo s tožnikove strani zatrjevano dejstvo o nekdanjem prijateljevanju toženkine tašče z razpravljajočim sodnikom, bi bil to lahko razlog za izločitev sodnika iz 70. člena ZPP, saj bi šlo lahko le za dvom o nepristranskosti enega sodnika, ne pa sodišča kot celote. Začetno zavrženje tožbe v tej pravdni zadevi ter razveljavitev sklepa o zavrženju s strani višjega sodišča kažeta le na sodnikov spregled spremembe procesnega zakona, ne pa na nepristranskost sodnika, sploh pa ne na nepristranskost sodišča. Nasprotno je izkazano pravilno delovanje sodnega sistema. Da je isti sodnik v preteklosti že obravnaval tožnikovo tožbo, je pač posledica sistemsko uvedenega zakonitega sodnika. Okoliščina, da je bil tedaj tožnikov tožbeni zahtevek pravnomočno zavrnjen, objektivno gledano ne daje podlage za zaključek o nepristranskosti sodnika ali sodišča. V tožnikovem predlogu naveden občutek stranke o neenakem položaju glede na opisane razloge nima realne podlage in objektivna nepristranskost Okrajnega sodišča A. v konkretnem primeru po razumnih merilih ne more biti prizadeta. Sklicevanje tožnika na zadevo I R 53/2006 tukajšnjega sodišča pri tem ne more biti relevantno, ker je šlo za v navedenem primeru za drugačno in kompleksnejšo zadevo, vsako sumničenje stranke pa je treba presojati z merilom razumnosti, tako da vsak strankin dvom ne more biti podlaga za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča. V obravnavanem primeru je Vrhovno sodišče torej odločilo, da zatrjevana dejstva realno ne morejo omajati zaupanja strank v odločanje Okrajnega sodišča A. in da zato predlog v smislu 67. člena ZPP ni utemeljen. Če pa obstajajo določene osebne povezave med stranko in konkretnim sodnikom, je nepristranskost mogoče zagotoviti z uporabo instituta izločitve sodnika iz 70. člena ZPP.