Sklep II Ips 433/99 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Revizija se zavrže.

[JEDRO] Ker predmet tožbenega zahtevka ni denarni znesek, sta tožnika na podlagi drugega odstavka 186. člena ZPP/77 v tožbi označila tudi vrednost spora, in sicer z zneskom 10.000,00 SIT. Taka oznaka vrednosti spora glede na takrat že veljavni mejni znesek 80.000,00 SIT ne zadošča za dovoljenost revizije.

[OBRAZLOŽITEV] Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da sta tožnika pridobila lastninsko pravico na parc. št. 921/4 v vl. št. ... k.o... in za izstavitev za zemljiškoknjižni prenos lastninske pravice sposobne listine. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tožnika v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavljata revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlagata tako spremembo izpodbijane sodbe, da se njunemu tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Revizija je bila vročena toženima strankama in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Drugotoženka nanjo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije se o njej ni izjavilo, prvotoženka pa v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP/77). Revizija ni dovoljena. Glede na prehodno določbo prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (Ul. RS št. 26/99) je revizijsko sodišče v tej pravdni zadevi uporabilo določbe ZPP/77. Spor o ugotovitvi lastninske pravice in izstavitvi zemljiškoknjižne listine je premoženjskopravne narave. Po tretjem odstavku 382. člena ZPP/77 revizije ni v premoženjskih sporih, v katerih se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarno terjatev, če vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi, ne presega določenega zneska. Z novelo (Ul. RS št. 55/92), ki je začela veljati 5.12.1992, je bil določen znesek 80.000,00 SIT. Tožnika sta tožbo v tej pravdni zadevi vložila 13.10.1993, torej po uveljavitvi novele. Ker predmet tožbenega zahtevka ni denarni znesek, sta na podlagi drugega odstavka 186. člena ZPP/77 v tožbi označila tudi vrednost spora, in sicer z zneskom 10.000,00 SIT. Taka oznaka vrednosti spora glede na takrat že veljavni mejni znesek 80.000,00 SIT ne zadošča za dovoljenost revizije. Revizijsko sodišče je zato na podlagi 392. člena ZPP/77 moralo zavreči nedovoljeno revizijo. Tožnika in prvotožena stranka stroškov revizijskega postopka niso priglasili, zato o njih ni bilo potrebno odločiti.