VSL sklep II Cp 945/2009 · Višje sodišče v Ljubljani

Pritožbe se zavrnejo in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Pravica dedičev, ki trdijo, da sporne nepremičnine spadajo v zapuščino, je manj verjetna, ker so nepremičnine v zemljiški knjigi vpisane na enega od dedičev. Pri tem ni pomembno na kakšni podlagi je le-ta pridobil lastninsko pravico.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom prekinilo zapuščinski postopek in dediče A. P., L. P., M. Z., J. P., I. P., B. P. in M. P. napotilo na pravdo zoper dediča S. P. zaradi ugotovitve, da v zapuščino spadajo tudi nepremičnine, vpisane v vl. št. 852, 96 in 97, vse k.o. Č., ter vl. št. 1232 k.o. K.. Hkrati je odločilo, da bo, če dediči tožbe ne bodo vložili, zapuščinski postopek nadaljevalo in zaključilo, ne glede na njihove trditve, glede katerih jih je napotilo na pravdo.

Proti sklepu so se pritožili dediči M. Z., L. P. in A. P., brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov in brez izrecnih pritožbenih predlogov. Vsi navajajo enako, in sicer trdijo, da je brat S. oporoko, na podlagi katere je po materi podedoval sporne nepremičnine, napisal sam po materini smrti in jo dal podpisati sosedoma E. in A. K.. V dokaz prilagajo njuno izjavo. Vsi poudarjajo, da brat S. pri gradnji hiše ni sodeloval in je z adaptacijo že zgrajene hiše začel po očetovi smrti. Želijo, da kot dediči dobijo tisto, kar jim pripada, in to v denarju, ne pa v nepremičnini.

Dedič S. P. je na pritožbe odgovoril in predlagal njihovo zavrnitev.

Pritožbe niso utemeljene.

Med dediči je spor o obsegu zapuščine, čemur pritožniki obrazloženo ne oporekajo. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno in zakonito, ko je v skladu z določbo 1. točke 1. odstavka 212. člena Zakona o dedovanju (Ur. list SFRJ, št. 12/76 s spremembami in dopolnitvami; ZD) pritožnike napotilo na pravdo. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da so nepremičnine vpisane v vl. št. 852, 96 in 97, vse k.o. Č., ter v vl. št. 1232 k.o. K., vpisane v zemljiški knjigi na dediča S. P., je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da je pravica dedičev (pritožnikov), ki trdijo, da sporne nepremičnine spadajo v zapuščino, manj verjetna, čemur pritožniki izrecno niti ne nasprotujejo. Za pravilnost napotitvenega sklepa zadošča, da so sporne nepremičnine v zemljiški knjigi vpisane na dediča S. P.. Ni pomembno, na kakšni podlagi je le-ta pridobil lastninsko pravico, zato s pritožbenimi trditvami pritožniki ne morejo uspeti. Vprašanje pristnosti oziroma nepristnosti oporoke, na podlagi katere je dedič S. P. z dedovanjem po materi M. P. pridobil sporne nepremičnine (pritožbeno razlogovanje, da je dedič S. P. oporoko napisal po materini smrti in jo dal v podpis sosedoma), presega okvir presoje zapuščinskega sodišča. S tem vprašanjem se bo moralo ukvarjati pravdno sodišče, če bodo pritožniki vložili tožbo, kot jih je zapuščinsko sodišče pravilno napotilo.

Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da so pritožbe dedičev neutemeljene, in tudi ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku; Ur. list Republike Slovenije št. 73/07; UPB 3; št. 45/08; ZPP, v zvezi s 366. členom ZPP in s 163. členom ZD), je njihove pritožbe zavrnilo kot neutemeljene ter potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker jih dediči niso priglasili.