VSL sklep I Cp 416/2009 · Višje sodišče v Ljubljani

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem stroškovnem delu potrdi.

Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Zgolj (delna) pripoznava tožbenega zahtevka v odgovoru na tožbo (oziroma na glavni obravnavi, preden se je spustila v obravnavanje glavne stvari) tožene stranke ne opravičuje do povrnitve stroškov, ki jih je imela s pripoznanim delom zahtevka. Izpolnjevati mora namreč še nadaljnji, kumulativno predpisani pogoj – da ni dala povoda za tožbo.

[OBRAZLOŽITEV]

:

(1) Sodišče prve stopnje

je s sklepom ustavilo postopek za plačilo 614.538,00 SIT (sedaj 2.564,42 EUR) ter za zakonske zamudne obresti od 5.900,00 SIT od 22. 8. 2001 do 16. 4. 2002 in od 3.600,00 SIT od 9. 10. 2001 do 16. 4. 2002. S sodbo je toženi stranki naložilo, da tožniku plača 1.391,49 EUR z zamudno posledico ter zakonske zamudne obresti od 600.000,00 SIT (sedaj 2.503,76 EUR). Presežni tožbeni zahtevek je zavrnilo in toženo stranko zavezalo še k plačilu 688,99 EUR tožnikovih pravdnih stroškov z zamudno posledico.

(2) Zoper izrek o stroških se zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni, sicer pa naj ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša tudi pritožbene stroške. Opozarja, da je tožbeni zahtevek v odgovoru na tožbo delno (za 600.000,00 SIT) pripoznala, tožnik pa je ta del zahtevka umaknil. Meni, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati določbo 157. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in izračunati stroške po fazah postopka. Tako znaša uspeh tožnika do odgovora na tožbo 2/3, nato pa le 37,7 % od zmanjšanega (spornega) dela zahtevka. Po pritožbenem izračunu je tako tožena stranka dolžna tožniku plačati le 197,65 EUR.

(3) Na pritožbo tožnik ni odgovoril.

(4) Pritožba ni utemeljena.

(5) Pritožba zoper sodbo, ki se nanaša izključno na njen stroškovni del, se obravnava kot pritožba zoper sklep (166. čl. ZPP). Zgolj (delna) pripoznava tožbenega zahtevka v odgovoru na tožbo (oziroma na glavni obravnavi, preden se je spustila v obravnavanje glavne stvari), tožene stranke ne opravičuje do povrnitve stroškov, ki jih je imela s pripoznanim delom zahtevka. Izpolnjevati mora namreč še nadaljnji, kumulativno predpisani pogoj – da ni dala povoda za tožbo (157. čl. ZPP). Da temu ni tako, izhaja iz poravnalne izjave z dne 23. 4. 2002, na katero se je ob pripoznavi sklicevala tožena stranka. V njej ponujeni znesek 600.000,00 SIT je bil vezan na dokončno poravnavo tožnikovih zahtevkov, tako da slednji v zvezi z nezgodo proti toženi stranki ne bi mogel več zahtevati višje odškodnine. Glede na to tožniku ni mogoče očitati, da je njegov tožbeni zahtevek po nepotrebnem vključeval tudi pred pravdo „ponujeni“ znesek. Opisano ravnanje tožene stranke je za tožnika predstavljalo povod za tožbo, zato odmera stroškov po načelu krivde (157. čl. ZPP) ni na mestu. Takšnega postopanja ne omogoča niti tožnikov delni umik zahtevka, ki je neposredno sledil delnemu plačilu (1. odst. 158. čl. ZPP). Sodišče prve stopnje je tako ravnalo pravilno, ko je stroške odmerilo zgolj po uspehu (154. čl. ZPP).

(6)

Pritožbeno sodišče tudi v okviru pritožbenega preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP v zvezi s 366. čl. ZPP) ni našlo drugih razlogov v škodo izpodbijanega sklepa, zato ga je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (2. točka 365. čl. ZPP).

(7)

Zavrnitev pritožbe obsega tudi zavrnitev zahteve za povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Po določbi 1. odst. 154. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 165. čl. ZPP nosi stroške pritožbenega postopka tožeča stranka sama, saj s pritožbo ni uspela.