VSL sklep II Cp 4660/2008 · Višje sodišče v Ljubljani

Pritožba se zavrne ter se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

[JEDRO]

Pravila v osebni odgovornosti družbenikov v komanditni družbi ne izključujejo pravila o pravnem nasledstvu družbe po 1. odstavku 394. člena ZGD.

[OBRAZLOŽITEV]

:

Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo tožeče stranke. Razlog je ta, da je tožena stranka prenehala. Prenehala je na podlagi ZFPPod (1), obenem pa je pretekel enoletni rok, v katerem bi bilo mogoče uveljaviti odgovornost družbenikov izbrisane družbe.

Proti sklepu se pritožuje tožeča stranka. Uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Izhodiščna teza pritožbe je, da ZFPPod za osebno odgovorne družbe ne velja. Tožena stranka je bila namreč organizirana kot komanditna družba, kar pomeni, da vsaj en družbenik tožene stranke odgovarja za obveznost izbrisane družbe z vsem svojim premoženjem. V konkretnem primeru je to družbenica M. R. iz Knina na Hrvaškem. Časovna odgovornost osebno odgovornega družbenika komanditne družbe po ZGD-1 (2) ni omejena z nobenim posebnim rokom. Veljajo splošna pravila o zastaranju terjatev. Po stališču pritožbe v konkretnem primeru uporaba specialnih pravil o pravnih posledicah izbrisa na podlagi ZFPPod zato ne prevlada nad splošnim pravilom o odgovornosti osebno odgovornih družbenikov po 1. odstavku 135. člena ZGD-1 in 1. odstavku 136. člena ZGD. Navedeno po stališču pritožbe pomeni, da bi sodišče ob ugotovitvi, da je tožena stranka kot komanditna družba prenehala obstajati zaradi izbrisa iz sodnega registra, moralo izdati ugotovitveni sklep o prekinitvi postopka ter nato tožečo stranko pozvati k dopolnitvi tožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna. Pravilni so tudi razlogi, ki takšno odločitev utemeljujejo.

Pritožba zmotno meni, da ZFPPod za osebno odgovorne družbe ne pride v poštev. Pri tem se sklicuje na pravila o osebni odgovornosti nekaterih družbenikov komanditne družbe (komplementarjev - 136. člen ZGD-1) ter na pravila o zastaranju. Iz določbe, da je zastaralni rok 5 let, šteto od prenehanja družbe, pritožba očitno izpeljuje sklep, da enoletni rok iz 2. odstavka 394. člena ZGD-1 zoper osebno odgovorne družbenike komanditne družbe ne velja.

To pa ne drži iz naslednjih razlogov: osebna odgovornost komplementarjev (ali drugih osebno odgovornih družbenikov) ne izvira iz pravnega nasledstva. Ta je podana tudi tedaj, ko je družba še živa, a upniku na njegovo pisno zahtevo ne izpolni obveznosti (1. odstavek 100. člena ZGD-1). Na obveznost iz te pravne podlage se nanašajo tudi pravila o zastaranju (133. člen ZGD-1). Ob subsidiarni odgovornosti družbenikov, še vedno odgovarja tudi družba sama. In drugače: s prenehanjem družbe, zato ne preneha osebna odgovornost družbenikov.

V tej pravdi tožeča stranka ni uveljavljala terjatve zoper družbenike, marveč terjatev zoper družbo. Ta je med postopkom prenehala obstajati. To pomeni, da je bil postopek ex lege prekinjen (3. točka 205. člena ZPP). Sodišče sicer deklaratornega sklepa o prekinitvi ni izdalo. Po tem (v času izdaje sklepa) pa je nastopil položaj, ko odgovornosti družbenika po pravilih pravnega nasledstva (394. člen ZGD-1) več ni mogoče uveljavljati. Le za to gre: za vprašanje, ali je po pravilih pravnega nasledstva v tej pravdi mogoče uveljavljati terjatev ali pa ne. Vprašanje, ali obstajajo sicer osebno odgovorni družbeniki (po drugi pravni podlagi - 100. člen ZGD-1), ni relevantno za odločitev v tem pritožbenem postopku.

Ker pritožba ni utemeljena, podani pa tudi niso razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.

Zakon o finančnem poslovanju podjetij (Ur. l. RS, št. 54/99 in 110/99).

Zakon o gospodarskih družbah (Ur. l. RS, št. 42/2006).