VSL sklep I Cp 1884/2009 · Višje sodišče v Ljubljani

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka krije sama svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

Tožeča stranka je v predlogu navedla samo zakonski tekst citirane predpostavke, ni pa navedla nobenih konkretnih podatkov oziroma okoliščin, na podlagi katerih bi se lahko ugotavljalo, kateri od strank bi nastala hujša neugodnejša posledica. Konkretne okoliščine bi tožeča stranka lahko navedla, to je v čem je tožeča stranka ovirana pri izvrševanju svoje posesti na nepremičnini, če bi tožena stranka napeljala električno napeljavo, in na drugi strani, kakšne posledice bi nastale za toženo stranko, če električne napeljave ne bi napeljala.

[OBRAZLOŽITEV]

:

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, s kateri se toženi stranki prepoveduje preko nepremičnine tožnikov parc. št. 1285 k.o. ... napeljevati električni kabel ali s podobnimi motilnimi ravnanji posegati v posest tožnika. Začasno odredbo je zavrnilo, ker tožeča stranka ni izkazala obeh pogojev za izdajo začasne odredbe in sicer pogoja, da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših, neugodnih posledic tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.

Zoper sklep sodišča prve stopnje je vložila pritožbo tožeča stranka iz razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, v kateri predlaga, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Bistvo pritožbenih navedb je, da že iz dejstva, da sta tožnika lastnika zemljišča, kar je ustavnopravna kategorija, izhaja, da toženi stranki ne morejo nastati hujše posledice kot tožnikoma. Tožena stranka želi z električno napeljavo povezati dva nelegalno zgrajena objekta in nima nikakršnih dovoljenj za poseg v nepremičnino tožnikov. Tožnika sta v postopku predlagala dokaze. Sodišče jih ni izvedlo in tudi ni povedalo, zakaj jih ni izvedlo. Če bi jih izvedlo, bi tožeča stranka predstavila, zakaj tožena stranka ne bi utrpela večjih škodljivih posledic kot tožnika.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če upnik izkaže verjeten obstoj terjatve in verjeten obstoj ene izmed predpostavk, navedenih v 2. odst. 272. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ.

V danem primeru je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta tožnika izkazala verjeten obstoj terjatve, nista pa verjetno izkazala, da bi dolžnika zaradi zdaj začasne odredbe ne utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi nastale tožnikoma, če začasna odredba ne bi bila izdana. Tožnika te predpostavke nista izkazala za verjetne, ker v zvezi s to predpostavko nista navedla nobenih konkretnih dejstev, na podlagi katerih bi sodišče lahko napravilo primerjavo, kateri od strank bi nastale hujše neugodne posledice. Takšna ugotovitev sodišča prve stopnje je pravilna, saj je tožeča stranka v predlogu navedla samo zakonski tekst citirane predpostavke, ni pa navedla nobenih konkretnih podatkov oziroma okoliščin, na podlagi katerih bi se lahko ugotavljalo kateri od strank bi nastala hujša neugodnejša posledica. Konkretne okoliščine bi tožeča stranka lahko navedla, to je v čem je tožeča stranka ovirana pri izvrševanju svoje posesti na nepremičnini, če bi tožena stranka napeljala električno napeljavo, in na drugi strani, kakšne posledice bi nastale za toženo stranko, če električne napeljave ne bi napeljala.

Ni slediti pritožbeni navedbi, da bi neugodne posledice tožeča stranka izkazala, če bi sodišče izvedlo dokaze. Izpoved strank in prič ne more nadomestiti pomanjkljivih navedb v predlogu za izdajo začasne odredbe. Ker tožeča stranka dejstev, ki naj bi se dokazovala, ni navedla, dokazov ni bilo potrebno izvajati. Če konkretnih zatrjevanih dejstev ni, ni kaj za dokazovati.

Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da tožeča stranka ni verjetno izkazala obeh predpostavk za izdajo začasne odredbe, navedenih v določilih 272. čl. ZIZ. Pravilno je zato zaključilo, da pogojev za izdajo začasne odredbe ni in je predlog tožeče stranke zavrnilo. Pritožbo je bilo zato zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sklep sodišča prve stopnje (365. čl. ZPP).

Tožnika s pritožbo nista uspela, zato morata sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (165. čl. ZPP v zvezi s 154. čl. ZPP).