VSL sklep II Cp 1501/2009 · Višje sodišče v Ljubljani

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

V vzporedni pravdi je bil zavrnjen tožbeni zahtevek, da je tožnica postala lastnica sporne nepremičnine, nič pa ni bilo konkretno odločeno o pravici do posesti, ne o njeni, ne o toženkini. Ni mogoče govoriti, da je bilo odločeno o varstvu posesti iz naslova pravice do posesti. O tožničini izgubi pravice do posesti oziroma toženkini pridobitvi pravice do posesti bi bilo mogoče govoriti, če bi toženka imela pravnomočno in izvršljivo sodno odločbo, ki tožnici odreka pravico do posesti (da bi bila tožnica dolžna opustiti uporabo sporne nepremičnine). S tem ko tožnica nima lastninske pravice na spornem delu nepremičnine, še ne pomeni, da nima pravice do posesti.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta toženca motila tožnico v njeni zadnji mirni posesti nepremičnine parc. št. 227/3, k. o. …, s tem, da sta 14. 10. 2006 in 16. 10. 2006 na celotni dolžini prostora, kjer parc. št. 227/3, k. o. …, meji s parc. št. 227/2, iste k. o., na zemljišču parc. št. 227/3, k.o. …, in sicer v dolžini približno 30 m, globini 0,5 do 3 m in širini približno 0,5 m najprej odstranila travnato rušo ter poškodovala vejevje dreves jelke, oreha, češnje, jablane in rabele v približni dolžini vej 50 cm, nato iz parc. št. 227/3, k. o. …, odstranila približno 2 m3 kamenja, 10 desk dolžine cca 2 m in širine 25 cm ter na istem mestu opravila strojni izkop zemlje po vsej zgornji opisani dolžini, širini in globini, pri tem pa uničila tam stoječi PVC kompostnik črne barve s kubaturo 1 m3 ter v zgornji opisani globini, na parc. št. 227/3, k. o. …, zgradila betonski temelj za betonski oporni zid dolžine 30 m, širine 0,5 m in višine 0,5 m, s čimer sta tožnici na opisanem delu parc. št. 227/3, k. o. …, onemogočila hojo, čiščenje ter košenje travnate površine v navedeni površini, obrezovanje dreves, odlaganje komposta ter drugačno ekonomsko izkoriščanje nepremičnine parc. št. 227/3, k. o. …. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek, da toženca vzpostavita prejšnje posestno stanje in da se jima prepove takšno in podobno motenje posesti (1. odstavek izreka). Tožnici je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožencev (2. odstavek izreka).

Proti takšnemu sklepu se je pravočasno pritožila tožnica, ki uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, naj pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje oziroma sklep spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Navaja, da se je sodišče prve stopnje postavilo na stališče, da je tožnica izgubila pravico do posesti v petitorni pravdi, zaradi česar ne more uveljavljati posestnega varstva. Vendar pa je sodišče institut „petitorium absorbet possesorium“ nepravilno uporabilo. Navedeni institut bi sodišče lahko uporabilo, če bi tožena stranka v drugem postopku, ki je tekel sočasno, pridobila pravico do posesti. V konkretnem primeru se to ni zgodilo. Petitorna pravda je bila med tožnico in prvo toženko O…, ne pa tudi med drugim tožencem, tožbeni zahtevek na ugotovitev lastninske pravice na sporni nepremičnini, ki ga je tožnica uveljavljala proti toženki O…, pa je bil zavrnjen in ne obratno, kot zmotno razloguje sodišče prve stopnje. Z njim ni bilo ugotovljeno, da bi tožnica izgubila pravico do posesti. Sodišče prve stopnje je v nasprotju z zakonom odločalo o pravici do posesti. Da je drugi toženec pridobil solastninsko pravico na sporni nepremičnini v teku pravde, ni razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka zaradi motenja posesti, saj ni sporno, da v času storitve motilnega dejanja slednji ni bil solastnik sporne nepremičnine. Na koncu zahteva še povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Toženca sta po svojem pooblaščencu na pritožbo tožnice odgovorila. Menita, da je pritožba neutemeljena, zato pritožbenemu sodišču predlagata njeno zavrnitev. Priglašata tudi stroške pritožbenega postopka.

Pritožba je utemeljena.

Pritožba izrecno uveljavlja le pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijanega sklepa zaradi motenja posesti, ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, to je določbo 36. člena Stvarnopravnega zakonika (Ur. l. RS, št. 87/02; v nadaljevanju SPZ).

V postopku zaradi motenja posesti daje sodišče varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje. Pri tem se ne upošteva pravica do posesti (tako tudi 426. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 73/07 – UPB3 in 45/08; v nadaljevanju ZPP). Za odločitev o tožbi zaradi motenja posesti je zato brez pomena, ali je toženec lastnik spornega zemljišča. Namen posestnega varstva je hitra in predvsem začasna rešitev spornega razmerja in sankcioniranje samovolje. Edini ugovor, ki je utemeljen na pravici do posesti ter je dopusten v posestni pravdi, je povezan s pravilom

petitorium absorbet possessorium

, ki sicer ni izrecno uzakonjen, je pa v 36. členu SPZ določeno, da je mogoče ne glede na spor zaradi motenja posesti, zahtevati varstvo posesti iz naslova pravice do posesti. Gre za izjemen primer, ko se lahko

toženec

v posestnem sporu sklicuje na svojo pravico do posesti. Ugovor je upošteven, če je tisti, ki naj bi posest motil, pridobil pravico do posesti na podlagi sodne odločbe, ki mora biti pravnomočna in izvršljiva.

Sodišče prve stopnje je štelo, da je tožnica v petitorni pravdi (P 50/2006), v kateri je bil njen tožbeni zahtevek na ugotovitev njene lastninske pravice na spornem delu nepremičnine parc. št. 227/1, k. o. …, pravnomočno zavrnjen, izgubila pravico do posesti na navedeni nepremičnini, na kateri v obravnavani zadevi uveljavlja sodno varstvo zaradi motenja posesti. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da v primeru, ko v pravnomočno končani petitorni pravdi tožnica izgubi pravico do posesti, ne more uveljavljati posestnega varstva in da je treba zato tožbeni zahtevek zaradi motenja posesti zavrniti. Vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz sodbe tega sodišča (P 50/2006), s katero je bil tožbeni zahtevek tožnice proti prvi toženki zavrnjen, ne izhaja da bi izgubila pravico do posesti, saj ji ni naložena prepoved poseganja v sporno (sosednjo) nepremičnino in s tem tudi z njo povezano pravico posesti na tej nepremičnini. Ne izhaja pa tudi, da bi toženka pridobila pravico do posesti. Zgolj dejstvo, da je glede na zavrnitev tožničinega zahtevka toženka po zemljiškoknjižnih podatkih lastnica te nepremičnine, ne zadošča. V vzporedni pravdi je bil zavrnjen tožbeni zahtevek, da je tožnica postala lastnica sporne nepremičnine, nič pa ni bilo konkretno odločeno o pravici do posesti, ne o njeni, ne o toženkini. Ni mogoče govoriti, da je bilo odločeno o varstvu posesti iz naslova pravice do posesti. O tožničini izgubi pravice do posesti oziroma toženkini pridobitvi pravice do posesti bi bilo mogoče govoriti, če bi toženka imela pravnomočno in izvršljivo sodno odločbo, ki tožnici odreka pravico do posesti (da bi bila tožnica dolžna opustiti uporabo sporne nepremičnine). S tem, ko tožnica nima lastninske pravice na spornem delu nepremičnine, še ne pomeni, da nima pravice do posesti (ki lahko temelji tudi na drugi stvarni ali obligacijski pravici in ne samo na lastninski pravici). Tožencema (prvi toženki O. B. in drugemu tožencu F. K., ki je tekom posesornega postopka postal solastnik sporne nepremičnine) ni uspelo dokazati, da imata onadva in ne tožnica pravico do posesti na podlagi pravnomočne sodne odločbe.

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo. Zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča ni ugotavljalo pravnorelevatnih dejanskih okoliščin v smislu 33. člena SPZ (ali je imela tožnica v posesti sporno nepremičnino, ali je bila v posesti motena, ali sta toženca motila tožnico in ali gre za motilno ravnanje), pritožbeno sodišče pa ocenjuje, da samo ne more odpraviti omenjene pomanjkljivosti. Zato je bilo treba pritožbi ugoditi, izpodbijani sklep razveljaviti in zadevo na podlagi 355. člena ZPP vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.