Appeal allowed; appeal against default judgment granted; case remitted for new trial due to improper service.

Pritožbi zoper sklep se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

Pritožbi zoper sodbo se ugodi, sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

[JEDRO]

Pogoj za postopanje po določilu 140. člena ZPP je, da naslovnik na naslovu, kjer je poskuša opraviti vročitev, dejansko stanuje. Če na naslovu, določenem v tožbi, ne stanuje, potem mu na tem naslovu tudi nadomestne vročitve ni mogoče opraviti, saj stanovalci niso člani njegovega gospodinjstva.

[OBRAZLOŽITEV]

:

Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo odločilo, da je toženec dolžan tožnici plačati denarno odškodnino v znesku 4.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.7.2007 dalje. Z izpodbijanim sklepom pa je zavrglo toženčev predlog za vrnitev v prejšnje stanje.

Toženec je po izdaji zamudne sodbe v pritožbenem roku vložil vlogo, ki jo je naslovil „Predlog za vrnitev v prejšnje stanje in odgovor na tožbo, podrejeno pritožba zoper zamudno sodbo“. Toženec je navedel, da je bila tožba vročena njegovemu očetu, s katerim je že dalj časa skregan, sploh pa je bil skregan in z njim ni imel nikakršnih odnosov v letu 2007, ko je bil odsoten zaradi dela v tujini, in sicer od 10.9.2007 do 15.5.2008. V tem času je kot kooperant L. M. s.p. opravljal zaključna dela v gradbeništvu na več objektih v B. Za tožbo ni vedel in tudi ni mogel vedeti in zato ustrezno odreagirati, zato naj se mu predlaga dovolitev v prejšnje stanje. Navedel je še, da je sodba nesprejemljiva tako po temelju kot tudi po višini. Sodba tudi nima razlogov in je ni mogoče preizkusiti. Pritožbenemu sodišču predlaga, da jo spremeni ter tožbeni zahtevek zavrne oziroma jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Sodišče prve stopnje je navedeno vlogo sprva obravnavalo kot predlog za vrnitev v prejšnje stanje in ga kot prepoznega zavrglo.

Toženec je v pritožbi proti takšni odločitvi vložil pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja vse formalno opredeljene pritožbene razloge in predlagal, da pritožbeno sodišče sklep spremeni in dovoli vrnitev v prejšnje stanje, podrejeno pa da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je za tožbo izvedel šele ob prejemu zamudne sodbe, izpodbijani sklep pa izhaja iz okoliščine, da je bila vročitev tožbe opravljena 17.10.2007.

Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo in predlagala njeno zavrnitev. Navedla je, da bi moral toženec kot odgovorna polnoletna oseba na pošto sporočiti, da za 8 mesecev odhaja v tujino, ter na kateri naslov naj se mu pošilja njegova pošta.

Pritožbi sta utemeljeni.

Toženec je s svojo vlogo, ki jo je naslovil predlog za vrnitev v prejšnje stanje podrejeno pritožba, uveljavljal nepravilno vročitev tožbe. Uveljavljena okoliščina pogojuje kot ustrezno pravno sredstvo proti zamudni sodbi pritožbo. Predlog za vrnitev v prejšnje stanje pride v poštev, če želi stranka uveljaviti, da je bila sicer vročitev opravljena v skladu z zakonom, vendar sama zanjo dejansko ni izvedela. Ne glede na navedeno je od vprašanja pravilne vročitve tožbe tožencu odvisna odločitev o pravilnosti odločitve o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje kot tudi o pravilnosti izdaje zamudne sodbe oziroma o izpolnjenosti pogojev za izdajo zamudne sodbe (318. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

Bistven pogoj za izdajo zamudne sodbe je pasivnost toženca. Pasivnost toženca se ocenjuje kot priznanje tožnikovih dejanskih navedb. Gre za specifičen način toženčevega disponiranja. Vzpostavlja se absolutna domneva, da toženec priznava dejanske trditve tožeče stranke, na katere opira zahtevek. Ta domneva pa je mogoča le, če je bil toženec seznanjen s tožnikovimi tožbenimi trditvami. Tožencu mora biti zato tožba osebno vročena. V obravnavani zadevi je bila poskušana osebna vročitev v skladu z določili 142. člena ZPP. Iz potrdila o vročitvi izhaja, da vročevalec toženca ni našel na naslovu vročitve, zato je postopal po 4. in 5. odstavku 142.

člena ZPP in opravil nadomestno vročitev po 140. členu ZPP tako, da je tožbo vročil toženčevemu očetu. 140. člen ZPP določa, da se v primeru, ko se tisti, ki mu je treba vročiti pisanje, ne najde v stanovanju, pisanje vroči tako, da se izroči kateremu od njegovih odraslih članov gospodinjstva, ki so ga dolžni sprejeti. Pogoj za postopanje po navedenem določilu je, da naslovnik na naslovu, kjer je poskuša opraviti vročitev, dejansko stanuje. Če na naslovu, določenem v tožbi, ne stanuje, potem mu na tem naslovu tudi nadomestne vročitve ni mogoče opraviti, saj stanovalci niso člani njegovega gospodinjstva.

Toženec je v svojem predlogu za vrnitev v prejšnje stanje oziroma pritožbi izpodbijal okoliščino dejanskega bivanja, ko je navajal 8-mesečno odsotnost prav v času vročanja tožbe oziroma bivanje v B.. Za ugotovitev navedene dejanske okoliščine je predlagal tudi dokaze, ki jih je sodišče prve stopnje izvedlo, na podlagi določila 2. odstavka 337. člena ZPP. Iz zaslišanja prič, predvsem pa iz potrdila L. M. D. T., s.p. izhaja, da je toženec dejansko v času 10.9.2007 do 15.5.2008 opravljal kooperantska dela na objektih v B. V času vročitve tožbe (17.10.2007) dejansko ni stanoval na naslovu, na katerem je bila opravljena nadomestna vročitev.

To pomeni, da ni izpolnjen pogoj iz 1. točke 1. odstavka 318. člena ZPP, ki se nanaša na pravilno vročitev tožbe tožencu v odgovor. Ker toženec ni bil seznanjen s tožbenimi trditvami tožeče stranke, ni mogoče vzpostaviti domneve, da je priznaval dejanske trditve tožeče stranke. Okoliščini, ki jih uveljavlja tožeča stranka, in sicer da bi moral toženec kot odgovorna polnoletna oseba dejansko na pošto sporočiti, da za 8 mesecev odhaja v tujino ter na kateri naslov naj se mu pošilja pošta ter okoliščina, da je za vložitev tožbe izvedel že maja 2008 oziroma pred izdajo zamudne sodbe nista pravno relevantni, saj na uveljavljani opustitvi zakon ne veže nikakršnih posledic.

Tako se izkaže, da v obravnavani zadevi niso bili izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe iz 1. odstavka 318. člena ZPP, kar kaže na bistveno kršitev določb postopka po 7. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. V skladu s 354. členom ZPP je bilo zato treba zamudno sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje, sklep o zavrženju predloga za vrnitev v prejšnje stanje pa razveljaviti v skladu z 3. točko 365. člena ZPP.