Supreme Court dismisses appeal as first instance court did not deviate from Supreme Court precedent.

I. Revizija se zavrže.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

[JEDRO]

Sodišče v prvostopenjski sodbi ni zavzelo stališča, ki bi bilo drugačno od stališča, navedenega v sodbi Vrhovnega sodišča, ki jo citira tožnica.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožnica po odvetniku dne 26. 2. 2008 vložila revizijo.

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrnilo tožbo družbe A.A., d.o.o. zoper odločbo tožene stranke z dne 8. 11. 2006, s katero je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper sklep Davčnega urada Kranj z dne 7. 9. 2005. Z navedenim prvostopenjskim sklepom je bil zoper navedeno družbo, za obveznosti katere odgovarja tožnica kot družbenica izbrisane družbe, uveden postopek prisilne izterjave dolga v znesku 3.396.114,55 SIT glavnice, 477.485,75 SIT zamudnih obresti in 1.000,00 SIT stroškov prisilne izterjave.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden od tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v sklepu, št. Up 858/08 z dne 3. 6. 2008, ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Tožnica izmed zakonskih pogojev za dovolitev revizije navaja pogoj iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki določa, da je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. V zvezi s tem tožnica zatrjuje, da stališče sodišča prve stopnje odstopa od ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča, in sicer se sklicuje na odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 532/2003 z dne 25. 11. 2005, v kateri je Vrhovno sodišče odločilo, da dolgovni seznam kot izvršilni naslov ne more obsegati obrestnih obresti, ker bi sicer nastal presežek v razmerju med celotno terjatvijo in seštevkom relativno samostojnih terjatev. Po presoji revizijskega sodišča sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni odstopilo od ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča. Sodišče v prvostopenjski sodbi namreč ni zavzelo stališča, ki bi bilo drugačno od stališča, navedenega v sodbi Vrhovnega sodišča, ki jo citira tožnica, temveč ugotavlja, da je podlaga za izvršbo spornih zamudnih obresti z delno odločbo tožene stranke, s katero je bila odmerna odločba usklajena z odločbo Ustavnega sodišča U-I-356/02, odpadla in tožnica nima več pravnega interesa za uveljavljanje ugovorov glede spornih zamudnih obresti. Po presoji Vrhovnega sodišča tako zatrjevani odstop sodišča prve stopnje od ustaljene sodne prakse, ki ga navaja tožnica, ni podan in s tem niso podani pogoji za dovolitev revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

6. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi 89. člena ZUS-1 zavrglo kot nedovoljeno.

7. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, tožnica na podlagi prvega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpi svoje stroške postopka.