Sodba II Ips 422/2009 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Revizija se zavrne.

[JEDRO]

Nejasna določila splošnih pogojev, ki jih je vnaprej pripravila zavarovalnica in zavarovancu ni pojasnila njihove vsebine, je treba razlagati v korist zavarovanca kot šibkejše stranke pogodbenega razmerja.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Tožnik je 24. 9. 2002 s toženo stranko sklenil pogodbo o polnem kasko zavarovanju svojega tovornega vozila z 1 % odbitno franšizo po Splošnih pogojih za zavarovanje avtomobilskega kaska AK-92/XI za dobo enega leta. V času, za katerega je bilo zavarovanje sklenjeno, so bili z vozila ukradeni posamezni deli (zunanji vzvratni ogledali, dvoje stopnic, odbijač spojlerja s kompletnimi lučmi). Vrednost ukradenih delov je izvedenec ocenil na 1,975.919,24 SIT. Po odbitku 1 % franšize je tožnik od zavarovalnice zahteval 1,956.151,24 SIT zavarovalnine.

2. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo, drugostopenjsko sodišče pa je takšno sodbo potrdilo.

3. Sodbo pritožbenega sodišča tožena stranka izpodbija z revizijo iz revizijskih razlogov absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Bistvene revizijske trditve bodo povzete v nadaljevanju, ko bo Vrhovno sodišče nanje odgovorilo.

4. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na kršitve procesnih pravil revizijsko sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, pač pa le na zahtevo stranke (371. člen ZPP); ta mora biti zato obrazložena: revident mora pojasniti, s katerim ravnanjem ali opustitvijo je sodišče kršilo procesne predpise in katere. V konkretnem primeru tožena stranka tej zahtevi ni zadostila, saj se je zadovoljila z nekonkretiziranimi trditvami o tem, da ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, da nima razlogov o odločilnih dejstvih in da ni odgovorila na toženkine pritožbene trditve, ne da bi te trditve utemeljila z navedbo pomanjkljivosti, ki naj bi onemogočale njen preizkus, z navedbo odločilnih dejstev, o katerih naj bi razlogi izostali in z navedbo pritožbenih trditev, na katere naj ne bi bilo odgovorjeno. Revizijski razlog absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka zato tožena stranka uveljavlja neutemeljeno.

7. Zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP). Zaradi tega graje dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, ki jo je pritožbeno sodišče sprejelo kot pravilno, da je tožnik izkazal subjektivno prepričanje, da je s polnim kaskom zavaroval tudi nevarnost tatvine vozila oziroma njegovih delov, revizijsko sodišče ni moglo obravnavati.

8. Pritrditi ni mogoče niti stališču tožene stranke o zmotni uporabi materialnega prava, češ da 12. točke 3. člena Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilskega kaska AK-92/XI ni mogoče razlagati na način, da polni avtomobilski kasko zajema tudi rizik tatvine, pač pa je ta zavarovan le z izbiro dodatnega delnega kaska po kombinaciji K, za katero pa se tožnik ni odločil.

9. Odločitev sodišč prve in druge stopnje temelji na ugotovitvi o subjektivnem prepričanju tožnika, da je s polnim kasko zavarovanjem zavaroval tudi nevarnost tatvine tovornega vozila ali njegovih posameznih delov in na presoji, da je besedilo Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilskega kaska AK-92/XI, predvsem določba 3. člena, do take mere nerazumljivo oziroma nejasno, da ga je treba, ker ga je vnaprej pripravila tožena stranka, razlagati v korist tožnika kot šibkejše stranke pogodbenega razmerja. Takšna odločitev obeh nižjih sodišč je materialnopravno pravilna.

Bistvena zanjo je pravna presoja Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilskega kaska AK-92/XI kot sestavnega dela zavarovalne pogodbe (142. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR). Polno zavarovanje avtomobilskega kaska pojmovno lahko pomeni (le) zavarovanje vseh nevarnosti, ki se lahko pripetijo ob obratovanju ali v mirovanju vozila, delno zavarovanje pa zavarovanje samo posameznih (izbranih) nevarnosti. Ali je tatvina vozila ali njenega dela zajeta v 3. členu Splošnih pogojev je stvar razlage besedila. V 3. členu Splošnih pogojev je določeno, da „polno zavarovanje avtomobilskega kaska krije škodo zaradi uničenja, poškodovanja ali izginitve zavarovanih stvari, ki nastane kot posledica presenetljivih in od zavarovančeve ali voznikove volje neodvisnih dogodkov“, v nadaljevanju pa so v več točkah navedene relevantne okoliščine oziroma vzroki uničenja, poškodovanja ali izginitve zavarovanih stvari; v 12. točki so kot relevanten razlog navedena „zlonamerna ali objestna dejanja tretjih oseb“.

Posebej je predvidena možnost delnega zavarovanja za nevarnost tatvine – kombinacija K delnega zavarovanja, ki ga je mogoče skleniti le skupaj s katerimkoli zavarovanjem pri toženi stranki. Revizijsko sodišče sprejema razloge iz izpodbijane sodbe in sodbe sodišča prve stopnje, ki zavračajo stališče tožene zavarovalnice, da v pojmu „izginitev“ tatvina ni upoštevana in da je tudi „zlonamerno dejanje tretjih oseb“ ne zajema. Logično sklepanje narekuje zaključek, da je tatvina zlonamerno ravnanje tretje osebe in da je njena posledica tudi izginitev stvari.

Revizijsko sodišče sprejema tudi razlago, da besedilo Splošnih pogojev zavarovanja ne daje podlage za zanesljivo sklepanje, da delno zavarovanje pomeni dodatno zavarovanje, na kar kaže zapis pri kombinaciji K delnega zavarovanja (tatvina), da ga je mogoče skleniti le skupaj s katerimkoli zavarovanjem pri toženi stranki (torej ne le skupaj s polnim zavarovanjem). Navedeno pa utemeljuje tudi nadaljnji zaključek obeh nižjih sodišč o nejasnosti besedila Splošnih pogojev, ki ga je (v obliki formularja) vnaprej pripravila tožena stranka, pri čemer ni ugotovljeno, da bi skladno s svojo dolžnostjo, ki ji jo je nalagala profesionalna skrbnost, zavarovancu kot šibkejši stranki pojasnila pravo vsebino pogodbe (kar je imelo za posledico zavarovančevo prepričanje, da je z zavarovalno pogodbo, kakršno je sklenil, zavarovana tudi nevarnost tatvine).

Zato sta obe sodišči nejasna določila Splošnih pogojev razlagali v korist zavarovanca (tožnika) kot šibkejše stranke pogodbenega razmerja.

10. Ker je revizija neutemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).