Sklep II Ips 223/99 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Revizija se zavrže. Tožeča stranka trpi sama svoje revizijske stroške.

[JEDRO] S sklepom s katerim je sodišče revidentkino pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje, da se zavrže njen predlog za vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamujenega naroka, se postopek ni končal. V tej zadevi je bila namreč izdana kontradiktorna sodba zoper katero je revidentka vložila pritožbo, o tej pa pritožbeno sodišče še ni odločilo.

[OBRAZLOŽITEV] Sodišče prve stopnje je razsodilo, da morata toženca plačati tožniku tolarsko vrednost 311.250,00 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije z zakonskimi zamudnimi obrestmi, medtem, ko je v presežku tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženka je prejela sodbo 25.11.1997. Dne 8.12.1997 je vložila predlog za vrnitev v prejšnje stanje, odgovor na tožbo in podrejeno pritožbo zoper sodbo. Sodišče je predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrglo kot prepozen, ker je ugotovilo, da je vzrok, zaradi katerega se ni mogla udeležiti glavne obravnave 15.9.1997, prenehal ob 14.00 uri tega dne in tako bi lahko vložila v skladu s 118. členom ZPP pravočasen predlog za vrnitev v prejšnje stanje le do 30.9.1997. Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo zoper ta sklep zavrnilo, opozorilo pa je še, da pritožbe ni moglo obravnavati, ker je bila vložena podrejeno, in jo je treba pred njeno obravnavo dostaviti tožeči stranki s pozivom za odgovor. Proti temu sklepu je toženka vložila revizijo, v kateri trdi, da je šele s prejemom sodbe zaradi izostanka izvedela za posledice svojega izostanka. Predlaga, naj vrhovno sodišče sklepa nižjih sodišč razveljavi in dopusti vrnitev v prejšnje stanje ali pa vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Tožeča stranka v odgovoru na revizijo poudarja, da ZPP ne pozna razloga za vrnitev v prejšnje stanje, ki bi bil vezan na posledico zamujenega dejanja. Toženec bi se moral zavedati posledice svoje pasivnosti - izdaje sodbe na podlagi izostanka. Revizija ni dovoljena. Po Zakonu o pravdnem postopku iz leta 1977 (ZPP/77), ki ga je treba uporabiti v tej zadevi (prvi odstavek 498. člena Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS št. 26/99), je dovoljena revizija zoper sklep sodišča druge stopnje, vendar le zoper takšnega, s katerim se je postopek pravnomočno končal (prvi odstavek 400. člena). Z izpodbijanim sklepom, s katerim je sodišče revidentkino pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje, da se zavrže njen predlog za vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamujenega naroka, pa se postopek ni končal. V tej zadevi je bila namreč izdana kontradiktorna sodba (tožnik in toženka zmotno menita, da je bila izdana sodba zaradi izostanka), zoper njo je revidentka vložila pritožbo, o tej pa pritožbeno sodišče še ni odločilo. Postopek nasproti toženki torej še ni pravnomočno končan. Tako se je izkazalo, da je revidentka vložila revizijo zoper odločbo, zoper katero je ni mogoče vložiti (drugi odstavek 389. člena ZPP/77). To pomeni, da je nedovoljena. Zato jo je moralo revizijsko sodišče zavreči, ker tega ni storilo že poprej sodišče prve stopnje (392. člen v zvezi s četrtim odstavkom 400. člena ZPP/77). Odločitev o revidentkinih revizijskih stroških je zajeta z izrekom te odločbe (prvi odstavek 166. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP/77). Odločitev o tožnikovih revizijskih stroških pa temelji na prvem odstavku 155. člena ZPP/77. Tožnik s svojim odgovorom na revizijo ni k stvari pripomogel v ničemer, saj celo zmotno meni, da je bila izdana zamudna sodba, nadalje, da gre za toženca, predlog za vrnitev v prejšnje stanje pa je vložila toženka, prave rešitve za odločitev o reviziji pa ni zadel. Stroškov za takšen odgovor ni mogoče šteti kot potrebnih stroškov za pravdo.