VSK sodba Cp 747/2008 · Višje sodišče v Kopru

Pritožba se zavrne in se p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO] Zmotne so navedbe, da tudi, če je bil dolg tožnici kot solidarni dolžnici s strani upnika odpuščen, lahko zahteva celotno plačilo od sodolžnika. Tožnica je plačala manj, kot je znašala terjatev, toženec ji je dolžan povrniti samo ustrezni del dejansko plačanega zneska.

[OBRAZLOŽITEV] Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan povrniti tožnici znesek 6.373.769,26 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopenjske sodbe do plačila. Tožnica ni dokazala, da je bila posojilna pogodba z dne 19.7.1995, ki je bila predmet spora opr. št. P 1 Okrožnega sodišča v Kopru, sklenjena izključno v interesu toženca. Podatki predhodnega spisa kaj takega ne dokazujejo, tožnica pa ni prišla na glavno obravnavo, zato sodišče ni izvedlo dokaza z njenim zaslišanjem. Tožnica tudi ni dokazala, da bi v izvršilnem postopku, ki je tekel v zadevi opr. št. I 1 pred Okrajnim sodiščem v Piranu, sporno terjatev kot solidarna dolžnica dejansko v celoti plačala. Dejstvo, da sta upnika izvršilni predlog umaknila, teh njenih trditev, ki so bile sporne, samo po sebi ne dokazuje. Zoper sodbo se je tožnica pritožila. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je kot dokaz za trditve, da je bilo posojilo sklenjeno izključno v interesu toženca, predlagala svoje zaslišanje. Tudi če se obravnave ni udeležila, sodišče ne more kar zaključiti, da temu ni tako. Če je menilo, da je njeno zaslišanje za odločitev ključnega pomena, bi jo moralo zaslišati. Odločitev zgolj na podlagi podatkov spisa P 1 ni pravilna. Podatke tega spisa pa je nekonsistentno razlagalo. Toženec si je denar sposodil kot samostojni podjetnik. Dolg izvira iz njegove dejavnosti in ne iz skupnega gospodinjstva, zato je njen zahtevek imel vso podlago v 2. odst. 424. člena ZOR. To dokazujejo podatki spisa P 1. Ne sprejema še zaključka, da ni dokazala, da je upnika v celoti poplačala. Upnika sta zoper njo umaknila izvršilni predlog. Iz tega sledi, da je dolg bil poplačan, saj tudi če ji je bil odpuščen, je poplačan. Način izpolnitve obveznosti za utemeljenost njenega zahtevka ni relevanten. Na koncu še enkrat potem, ko analizira sama podatke zadeve P 1, navaja, da v kolikor je bilo za sodišče karkoli sporno oz., če je obstajal kakšen dvom, bi moralo tožnico v postopku zaslišati, kot je predlagala. Predlaga spremembo sodbe, da se njenemu zahtevku v celoti ugodi ali razveljavitev sodbe in ponovno odločanje o zadevi. Pritožba ni utemeljena. Tožnica je za trditve, da je bilo posojilo najeto v izključnem interesu toženca, predlagala kot dokaz svoje zaslišanje. Iz podatkov spisa je razvidno, da je sodišče temu dokaznemu predlogu sledilo, tožnico je vabilo osebno na narok za glavno obravnavo (odredba na list. št. 58 spisa), dvakrat ji je bila poskušena osebna vročitev, vendar sodne pošiljke ni dvignila in glavne obravnave se tudi ni udeležila. Sodišče zato predlaganega dokaza ni moglo izvesti iz razlogov na strani tožnice. Zoper stranko, ki se ni odzvala sodnemu vabilu na zaslišanje, niso dovoljeni nobeni prisilni ukrepi (262. člena ZPP). Ob takem postopanju sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da ni izčrpalo vseh možnosti za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja. Tudi če bi bilo zaslišanje tožnice ključnega pomena, ni dolžno prelagati in ponovno vabiti stranke, ampak v skladu z določbo drugega odstavka 262. člena ZPP presodi, kakšen pomen ima to, da stranka ni prišla na zaslišanje. V konkretnem primeru je zato pravilno presodilo, da trditev o izključnem interesu toženca za najeto posojilo tožnica ni dokazala, saj teh trditev niti podatki spisa P 1, na katerega se je tožnica opirala, ne potrjujejo. V izpodbijani sodbi je analiza teh podatkov korektna, zato pritožbeno sodišče ne more pritrditi niti drugačni interpretaciji tožnice v zvezi z dokazno oceno podatkov tega spisa. Ni sporno, da je bil izvršilni predlog potem, ko je bil plačan znesek 1.408.824,27 SIT, ostalo pa je neplačano še 4.964.944,99 SIT, umaknjen. Toženec je v odgovoru na tožbo zahteval, da tožnica predloži dokazila o izpolnitvi obveznosti. Vztrajal je, da umik izvršilnega predloga še ne pomeni izpolnitve obveznosti. Tožnica dokazil o izpolnitvi tudi na poziv ni predložila in še v pritožbi trdi, da že umik predloga za izvršbo dokazuje poplačilo terjatve. To stališče pritožbe je zmotno, saj ima toženec prav, da samo umik predloga za izvršbo še ne dokazuje izpolnitve obveznosti. Zmotne so tudi pritožbene navedbe, da tudi, če je bil dolg tožnici kot solidarni dolžnici s strani upnika odpuščen, lahko zahteva celotno plačilo od sodolžnika. Če je tožnica plačala manj, kot je znašala terjatev, ji je toženec dolžan povrniti samo ustrezni del dejansko plačanega zneska. Po 423. členu ZOR je namreč lahko zahteval dolžnik od vsakega sodolžnika, da mu povrne del obveznosti, ki je padel nanj, če je izpolnil obveznost. Ker tožnica za trditve o izpolnitvi obveznosti, ki so bile sporne, saj jim je toženec oporekal, dokazil ni predložila, sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da tožnica izpolnitve obveznosti, ki jo terja od toženca, ni dokazala in je tudi iz tega razloga njen zahtevek neutemeljen. Pritožbeno sodišče torej sprejema obe ključni ugotovitvi izpodbijane sodbe, da tožnica v dokaznem postopku ni dokazala, da je bila solidarna obveznost sklenjena v izključnem interesu toženca, ki naj bi ji bil zato dolžan povrniti celoten znesek obveznosti in da ni dokazala niti tega, da je obveznost dejansko izpolnila. Odločitev izpodbijane sodbe je zato pravilna, pritožba pa neutemeljena in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kakšne absolutne bistvene kršitve postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).