VSK sodba Cp 63/2008 · Višje sodišče v Kopru

Pritožbi se ugodi in izpodbijana zamudna

sodba sodišča prve stopnje tako spremeni, da se zavrne tožbeni zahtevek na ugotovitev, da znaša delež tožnika na skupnem premoženju 70%.

Tožeča stranka sama trpi stroške postopka.

[JEDRO]

Materialnopravna narava tožbe na ugotovitev deleža na skupnem premoženju je taka, da onemogoča, da bi se ločeno obravnaval zahtevek glede ugotovitve deleža enega od deleža drugega zakonca (59. in 60. čl. ZZZDR). Odločitev o deležu tožnika ima neposreden vpliv na odločitev o deležu toženke. Če je torej delež tožnika 70 % (ugoditev zahtevku tožeče stranke), bi nujno sledil le sklep, da je toženkin delež hkrati 30%. Tak zahtevek pa ni postavljen, gre za nesklepčno tožbo.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je izdalo zamudno sodbo in ugotovilo, da znaša delež tožeče stranke M.M. na skupnem premoženju 70 % ter ob tem toženki naložilo, da tožniku povrne pravdne stroške.

Zoper sodbo se je pritožila tožena stranka. Meni, da tožba ni bila upravičena, odgovorila pa ni, ker je imela zdravstvene težave – bolnišnične preiskave in pregledi na Onkološkem inštitutu v Ljubljani. Stroškov pa ne zmore plačati, saj ima prenizko pokojnino.

Pritožba je utemeljena.

Pritožnica za navedbe, da je rok za odgovor na tožbo zamudila iz upravičenih razlogov, ki so tudi zelo posplošene, ne predlaga nobenih dokazov. Tako se te trditve izkažejo kot neutemeljene. Sodišče lahko izda zamudno sodbo, če so izpolnjeni pogoji iz 1. odst. 318. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Ugodi tožbenemu zahtevku, če tožena stranka na pravilno vročeno tožbo v določenem roku ne odgovori (ta pogoj je izpolnjen), in so izpolnjeni še naslednji pogoji in sicer: da je bila tožba pravilno vročena v odgovor, da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati, in da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi (sklepčnost) ter da ta dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik ali z dejstvi, ki so splošno znana. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da so vsi ti pogoji izkazani, kar pa po presoji pritožbenega sodišča ne drži glede pogoja, ki se nanaša na sklepčnost. Materialnopravna narava tožbe na

ugotovitev deleža na skupnem premoženju je namreč taka, da onemogoča, da bi se ločeno obravnaval zahtevek glede ugotovitve deleža enega od deleža drugega zakonca (59. in 60. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih). Odločitev o deležu tožnika ima neposreden vpliv na odločitev o deležu toženke. Če je torej delež tožnika 70 % (ugoditev zahtevku tožeče stranke), bi nujno sledil le sklep, da je toženkin delež hkrati 30% (prim. pravno mnenje, občna seja VSS, 21. in 22. 1992). Tak zahtevek pa ni postavljen, gre za nesklepčno tožbo, utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi, ne izhaja; in mu tako kot je postavljen, ni mogoče ugoditi, ter bi moralo v tem primeru sodišče prve stopnje izdati sodbo, s katero bi tožbeni zahtevek zavrnilo (3. odst. 318. čl. ZPP). Zmotno je uporabilo materialno pravo, na pravilno uporabo materialnega prava pa pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in je zato pritožbi tako ugodilo, da se sodba spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, saj tudi uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev ni zasledilo (2. odst. 350. čl. in 4. tč. 358. čl. ZPP). Zaradi neuspeha v postopku tožeča stranka ni upravičena do povrnitve pravdnih stroškov in jih trpi sama, tožena stranka pa jih ni priglasila (165. in 154. čl. ZPP)