VSK sklep I Cp 501/2007 · Višje sodišče v Kopru

Pritožba se zavrne in v izpodbijanem (zavrnilnem) delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Tožnik je pojasnil pri zaslišanju, da je želel po opravljenem pripravništvu dokončati prvi letnik in zato se ni odločil takoj za odvzem ploščice, temveč šele naslednje leto. Začetek teka zastaralnega roka za vložitev odškodninske tožbe pa ne more biti odvisen od volje in pristanka oškodovanca na medicinske posege. Prav ta okoliščina potrjuje pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da je bilo zdravljenje tožnikovih telesnih poškodb v prvi fazi zaključeno že aprila 1994 in je tedaj pričel teči zastaralni rok za vse tiste oblike negmotne škode, ki so tožniku nastale do tedaj, ker so bile v tedanjem obsegu stabilizirane.

[OBRAZLOŽITEV]

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo odločilo, da sta dolžni toženi stranki solidarno plačati tožniku 70.000,00 SIT odškodnine z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 8.9.1997 dalje. Prisojeni znesek predstavlja odškodnino za materialno škodo - pomoč druge osebe in izboljšano hrano, ki ju je tožnik potreboval v letu 1996 v drugi fazi zdravljenja posledic prometne nesreče. Tožbeni zahtevek za plačilo nematerialne škode je sodišče v celoti zavrnilo, deloma zaradi zastaranja zahtevka, deloma pa zato, ker je tožena stranka določeno odškodnino za nematerialno škodo tožniku že plačala med postopkom. Sodišče je še odločilo, da ustavi postopek v delu, kolikor je tožnik umaknil tožbo, glede pravdnih stroškov pa, da jih mora tožnik drugi toženi stranki plačati v višini 736.034,40 SIT .

Proti zavrnilnemu delu sodbe in proti odločitvi o pravdnih stroških se pritožuje tožnik po pooblaščencu. Na prvem mestu izpostavlja, da naj bi bila napačna odločitev sodišča prve stopnje glede temelja zahtevka, ker mu ni mogoče pripisati 10% soodgovornosti k nastanku prometne nezgode. Meni, da sam ni v ničemer doprinesel k prometni nezgodi in da je do te prišlo izključno zaradi nevarne situacije, ki jo je povzročil prvi toženec, zato je ta v celoti odgovoren za vse posledice nezgode. Izvedenec je sicer navedel, da bi tožnik lahko nezgodo preprečil, če bi se uspel umakniti, to pa je instiktivno tožnik tudi poiskušal storiti, vendar v razpoložljivem času trka ni uspel preprečiti.

Sodišče pa v svojem zaključku izhaja iz predpostavke, da bi tožnik moral na vsak način preprečiti nezgodo in da bi jo tudi lahko ter da je zaradi domnevne prepozne reakcije doprinesel k nastanku prometne nezgode. Taka odločitev sodišča je neživljenjska in tudi nima podlage v izvedeniškem mnenju izvedenca P. Slednji je namreč pojasnil, da bi lahko tožnik le teoretično preprečil nezgodo, vendar mu tega v razpoložljivem času, na katerega ni imel vpliva, ni uspelo. Po trditvi pritožnika je napačna odločitev sodišča tudi glede ugovora zastaranja.

Po mnenju izvedenca medicinske stroke je šlo pri tožniku za kontinuirano enotno zdravljenje vse od prve hospitalizacije v letu 1992 pa do leta 1996, ko je bilo zdravljenje zaključeno in znane vse posledice hudega preloma stegnenice. Vmesni interval ni po mnenju izvedenca pomenil zaključka zdravljenja v letu 1994 in nato novega zdravljenja v letu 1996, temveč je šlo za enotno zdravljenje posledic iste poškodbe. Ker je bila tožba vložena 8.9.1997, enotno in kontinuirano zdravljenje hudega preloma stegnenice z vsemi posledicami pa zaključeno do 18.7.1996, tožnikov zahtevek ni zastaran.

Poleg tega sodišče ugotavlja na 11. str. sodbe, da naj bi se stanje pri tožniku v zvezi z zmanjšanimi življenjskimi aktivnostmi stabiliziralo do konca 1994, kar pomeni, da do 8.9.1997 ni potekel triletni zastaralni rok. Napačna je odločitev sodišča v zvezi z zastaranjem odškodnine zaradi skaženosti. V letu 1996 je bila pri tožniku z novo operacijo povzročena nova skaženost, sicer enaka brazgotina kot v letu 1992 ob prvotni operaciji, kar pa ne pomeni, da skaženosti zaradi posega v letu 1996 ni. Tudi sicer je sodišče (v zvezi z drugo fazo zdravljenja) tožniku prisodilo prenizko odškodnino.

Sodbo pritožnik izpodbija tudi v obrestnem delu, ker sodišče ni obrazložilo, zakaj je obresti tožniku priznalo zgolj od dneva vložitve tožbe in ne skladno z obrestnim zahtevkom, ki ga je sam uveljavljal. Pritožuje se tudi proti izreku o stroških postopka, ker ni umaknil tožbe, temveč svoj zahtevek le utesnil oziroma prilagodil zaradi okoliščin, ki so nastale po vložitvi tožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Prvostopenjsko sodišče je odločitev o tožnikovi 10% soodgovornosti k nastanku škode utemeljilo z mnenjem izvedenca cestnoprometne stroke I. P., da bi tožnik lahko prometno nesrečo preprečil, če bi se v nastali prometni situaciji, ki jo je povzročil prvi toženec, uspel umakniti povsem v levo stran smernega vozišča, kar mu je razpoložljivi prostor omogočal ter da način trka in poškodbe kažejo, da se je sicer umikal v levo smer vožnje, vendar v razpoložljivem času trka ni uspel preprečiti. Iz tega izvedenčevega mnenja je sodišče je sklepalo, da je tožnik v razpoložljivi situaciji imel možnost za umik, saj je prvi toženec že 20 m pred mestom trka zapeljal na tožnikov vozni pas in ga je nosilo naprej po tem pasu. Vendar pa se ta zaključek sodišča pokaže kot vprašljiv ob predhodni ugotovitvi sodbe, da je prvi toženec, ko je 20 m pred mestom trčenja zapeljal na tožnikov vozni pas, do mesta trka potreboval le še 1,3 sekunde. Vprašanje, ali bi tožnik kot povprečno skrben voznik v resnici lahko preprečil nezgodo, ali pa je bila ta možnost, kot izpostavlja pritožba, le teoretična, je ostalo neodgovorjeno. Vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da tudi ob nezanesljivo ugotovljeni prepozni tožnikovi reakciji, tožnik s svojim tožbenim zahtevkom ne bi mogel uspeti v večji meri, kot je pred prvostopenjskim sodiščem, kar bo obrazloženo v nadaljevanju.

Bistveni del pritožbenih trditev je usmerjen v grajo materialnopravnega stališča sodišča prve stopnje, da je tožnikov tožbeni zahtevek v pretežni meri zastaral in sicer glede vse tiste škode, ki jo je utrpel v zvezi s prvo fazo zdravljenja. Pritožba se sklicuje na mnenje izvedenca medicinske stroke, da je bilo zdravljenje zaključeno šele po drugem posegu v letu 1996, ko je bil tožniku odstranjen osteosintetični material. Drži sicer, da je izvedenec izrecno (s stališča medicine) pojasnil, da je šlo pri tožniku tako v prvi fazi zdravljenja preloma stegnenice, ko je bil tožnik urgentno operiran in so mu prelom fiksirali z osteosintezo, kot v drugi fazi v letu 1996, ko so mu odvzeli osteosintetski material, za kontinuirano zdravljenje z vmesnim intervalom.

Vendar pa je vprašanje, kdaj je pričel zastaralni rok teči, pravno vprašanje, na katero mora dati odgovor sodišče. Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz že ustaljene sodne prakse, da se šteje, da je oškodovanec izvedel za škodo pri telesnih bolečinah in nevšečnostih med zdravljenjem takrat, ko so prenehale bolečine, najkasneje pa, ko je bilo zdravljenje končano; pri duševnih bolečinah zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ko je zdravljenje končano in ko se stabilizira oškodovančevo zdravstveno stanje in pri duševnih bolečinah zaradi skaženosti, ko postane gotovo, da se skaženosti ne da več odstraniti, niti bistveno zmanjšati.

Gre torej za uporabo pravnega standarda „zaključenega zdravljenja“, ki ga je po oceni pritožbenega sodišča v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje pravilno razlagalo in uporabilo. Po prvi operaciji v letu 1992 je tožnik dosegel dobro gibljivost in hojo brez opore v sedmih mesecih, vendar pa je bilo potrebno še nadaljnje leto, kar pomeni do konca aprila 1994 , da se mu je po poškodovanju kost zarasla, tako da je bilo vzpostavljeno prejšnje stanje in mu ni bilo več potrebno paziti. Izvedenec je tudi izrecno pojasnil glede posledic po prvi fazi zdravljenja, da so bile posledice po tej fazi takšne, kot po drugi in sicer tako kar se tiče izgleda kot tudi funkcionalne sposobnosti noge.

Odstranitev osteosintetskega materiala pa je bila potrebna zato, ker v delu, kjer ploščica drži, ostane kost trda in ni elastična, zgoraj in spodaj pa je relativno elastična in zato lahko pride tudi pri manjši travmi do preloma pri koncih ploščice. Glede odstranitve osteosintetskega materiala je pojasnil, da se je tožnik najprej moral odločiti za to in po odločitvi je 6.3.1996 travmatolog „indiciral odvzem“ (mnenje izvedenca na naroku 30.6.2006). Na istem naroku je tožnik pojasnil pri zaslišanju, da je želel po opravljenem pripravništvu v septembru 1994 dokončati prvi letnik in zato se ni odločil takoj za odvzem ploščice, temveč šele naslednje leto.

Začetek teka zastaralnega roka za vložitev odškodninske tožbe pa ne more biti odvisen od volje in pristanka oškodovanca na medicinske posege. Prav ta okoliščina potrjuje pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da je bilo zdravljenje tožnikovih telesnih poškodb v prvi fazi zaključeno že aprila 1994 in je tedaj pričel teči zastaralni rok za vse tiste oblike negmotne škode, ki so tožniku nastale do tedaj, ker so bile v tedanjem obsegu stabilizirane.

Pritožba le pavšalno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o višini odškodnine za negmotno škodo, povezano s posegom in zdravljenjem v letu 1996. Po oceni pritožbenega sodišča, ki mora paziti na pravilno uporabo materialnega prava po uradni dolžnosti, pa je odškodnina glede na ugotovljene telesne bolečine in nevšečnosti pri drugem operativnem posegu pravilno odmerjena na 800.000,00 SIT, za prestani strah pa na 250.000,00 SIT, skupaj na 1.050.000,00 SIT oziroma ob upoštevanju 10% soodgovornosti na 945.000,00 SIT. Ker je tožena stranka med postopkom tožniku plačala za nematerialno škodo višjo odškodnino in sicer 2.415.000,00 SIT, je moralo prvostopenjsko sodišče tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za negmotno škodo v celoti zavrniti. Tukaj pa je tudi že mogoče odgovoriti na vprašanje, ali bi tožnik v večji meri v pravdi uspel, če bi sodišče odločilo, da je izključno odgovoren za nastanek prometne nezgode prvi toženec. Izračun pokaže, da bi šla tožniku odškodnina v višini 1.050.000,00 SIT torej še vedno manj, kot je že dobil od tožene stranke.

Tožnik ni zatrjeval širše, večje ali izrazitejše brazgotine po vnovični operaciji, zato je sodišče tudi zahtevek iz naslova skaženosti pravilno zavrnilo.

Obresti od gmotne škode je sodišče tožniku priznalo že od 8.9.1997, čeprav je tudi višino te škode očitno odmerilo po cenah na dan sodnega odločanja (saj kaj drugega iz obrazložitve sodbe ne izhaja), torej v nasprotju z načelnim pravnim mnenjem VS RS iz leta 2002, kar pomeni, da je odločitev o obrestnem zahtevku pritožniku v korist. Poleg tega niti ni zahteval obresti od te škode za obdobje pred vložitvijo tožbe. Glede pravdnih stroškov pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da so pritožbene trditve o vplivu umaknjenega dela tožbe na stroškovno odločitev povsem neutemeljene, saj je sodišče prav zato, ker je bila tožba umaknjena že na prvem naroku, štelo, da posebni stroški v zvezi z umaknjenim delom tožbenega zahtevka niso nastali.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).