VSK sodba I Cp 1873/2006 · Višje sodišče v Kopru

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba

s p r e m e n i

tako, da pravilno glasi:

Toženec S.A. je dolžan tožnici L.K.S. plačati 5.257,89 EUR (prej 1.260.000,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

- zneska 4.006,01 EUR (prej 960.000,00 SIT) od 15.11.2005 dalje do plačila,

- zneska 125,19 EUR (prej 30.000,00 SIT) od 15.1.2006 dalje do plačila,

- zneska 125,19 EUR (prej 30.000,00 SIT) od 15.2.2006 dalje do plačila,

- zneska 125,19 EUR (prej 30.000,00 SIT) od 15.3.2006 dalje do plačila,

- zneska 125,19 EUR (prej 30.000,00 SIT) od 15.4.2006 dalje do plačila,

- zneska 125,19 EUR (prej 30.000,00 SIT) od 15.5.2006 dalje do plačila,

- zneska 125,19 EUR (prej 30.000,00 SIT) od 15.6.2006 dalje do plačila,

- zneska 125,19 EUR (prej 30.000,00 SIT) od 15.7.2006 dalje do plačila,

- zneska 125,19 EUR (prej 30.000,00 SIT) od 15.8.2006 dalje do plačila,

- zneska 125,19 EUR (prej 30.000,00 SIT) od 15.9.2006 dalje do plačila,

- zneska 125,19 EUR (prej 30.000,00 SIT) od 15.10.2006 dalje do plačila,

vse v 15 dneh, ter ji povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 458,08 EUR (prej 109.773,12 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.10.2006 dalje do plačila.

Višji zahtevek (glede bodoče uporabnine) se zavrne.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 43,92 EUR stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči šestnajsti dan po prejemu pisnega odpravka te sodbe.

[JEDRO]

Pravna podlaga zahtevku je neupravičena obogatitev, ki predpostavlja, da je uporabniku stvari korist že nastala. Zahtevek v delu, ki se nanaša na obdobje po izdaji sodbe prve stopnje, zato ni utemeljen, saj toženec stvari v trenutku odločanja še ni uporabljal.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Postojni obsodilo toženca na plačilo že zapadle uporabnine za stanovanje v višini 960.000,00 SIT, v bodoče (od 1.12.2005 dalje) pa na znesek 30.000,00 SIT mesečno. Toženec mora tožnici povrniti še 109.773,12 SIT pravdnih stroškov.

Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženec in v pritožbi navaja, da je sodišče nepravilno zaključilo, da je toženec s svojim agresivnim obnašanjem tožnici preprečil uporabo stanovanja v sorazmerju z njenim solastniškim deležem. Glede tega se je sodišče oprlo zgolj na izpoved tožnice in poročilo CSD, dokazov pa ni kritično presodilo. Ravnalo je kot bi bilo poročilo CSD javna listina. Ker sodba nima razlogov o tem, zakaj je sodišče poklonilo vero poročilu CSD, je podana bistvena kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339.

člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišče se ni ukvarjalo z dejstvom, da tožbeni zahtevek izvira iz zakonskega spora, za katere pa je sodna praksa že zavzela stališče, da se domneva, da sta oba zakonca odgovorna za razpad skupnosti. Toženec se ne strinja z zaključkom sodišča, da pri neupravičeni obogatitvi ni pomembno, ali je toženec prejel dejansko korist od uporabe celotnega stanovanja. Ne drži, da se je prostovoljno odpovedal uporabi stanovanja v obdobju od 1.3.2004 do 1.5.2005, saj je v odgovoru na tožbo zapisal, da v stanovanju ni živel zaradi neznosnih razmer, ki jih je povzročala tožnica.

Toženec je predložil tudi dokaz, zapisnik policijske postaje in zaslišanje T.Š. Teh dokazov sodišče ni izvedlo, zato je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Sodišče je tudi napačno uporabilo materialno pravo, saj institut neupravičene obogatitve gotovo ni namenjen temu, da bi prikrajšanec pridobil t.i. hipotetično korist od obogatenega, torej korist, ki je obogateni ni pridobil. Toženec zato ni dolžan povrniti uporabnine za obdobje, ko v stanovanju ni bival, to je od 1.3.2004 do 1.5.2005. Sodišče se je nepravilno oprlo na dopis Občine glede višine uporabnine.

Pri tem ni argumentiralo, zakaj je za oceno koristi merodajna profitna najemnina in zakaj je uporabilo ravno 20 % povečanje. Slednje izhaja le iz uradnega zaznamka na dan sojenja, ki ga ima sodišče v spisu. Stroške uporabe, upravljanja in druga bremena, ki se nanašajo na celo stvar, krijejo solastniki v sorazmerju z velikostjo idealnih deležev. Zato zaključek sodišča, da tožnica, ker stanovanja ni uporabljala, ni dolžna kriti nobenih stroškov, ni pravilen. Vsa navajanja toženca v smeri stroškov, ki jih je imel za odpravo škode, ki jo je povzročila tožnica na stanovanju, so bila podana v smeri pobotne izjave.

Zgolj zato, ker toženec ni podal formalne izjave, da stroške uveljavlja v pobot, ni pravilna zavrnitev toženčevega ugovora. Stališče sodišča je formalistično in tudi materialnopravno zgrešeno. Sodišče je povsem neutemeljeno dosodilo tožnici plačevanje uporabnine vnaprej. Očitno je spregledalo določbo 311. člena ZPP, da se lahko dosodi le terjatev, ki je zapadla do konca glavne obravnave. Toženec izpodbija še odločitev o stroških postopka, ki je odvisna od uspeha v postopku.

V odgovoru na pritožbo je tožnica prerekala pritožbene navedbe in predlagala potrditev prvostopne sodbe.

Pritožba je delno utemeljena.

Prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z odločilnimi dejstvi v tej zadevi. Iz razlogov sodbe tako izhaja, da se je tožnica izselila iz skupnega stanovanja 14.3.2003, da je delež tožnice na tem stanovanju ena polovica, da je toženec že kmalu po tožničinem odhodu zamenjal ključavnico na stanovanju in da ji ni pustil niti, da bi iz stanovanja odnesla svoje stvari. Pri tem je prvostopno sodišče pravilno ocenjevalo izpovedi obeh strank v povezavi z listinskimi dokazi (tako kot to določa 8. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP) in tudi po mnenju pritožbenega sodišča ne more biti dvoma, da razlog tožničinemu odhodu ni bilo nestrinjanje s plačevanjem ustreznega deleža stroškov stanovanja, ampak nevzdržne razmere.

Prav tako je pravilna ugotovitev, da je toženec tožnici onemogočil uporabo solastnega stanovanja in da je ravno v tem bistvo prikrajšanja tožeče stranke, saj toženčeva uporaba stanovanja v celoti predstavlja poseg v pravico tožnice imeti stvar v posesti in jo uporabljati v skladu s svojim solastniškim deležem (66. člen Stvarno pravnega zakonika), posledično pa tudi kršitev tožničine z ustavo varovane pravice do zasebne lastnine. Dodati je še, da je toženčeva korist v brezplačni uporabi tožničinega solastniškega deleža (oziroma v možnosti, da tudi njen delež uporablja brezplačno).

Po določbi 198. člena Obligacijskega zakonika (OZ) lahko imetnik stvari, ki jo je nekdo uporabil v svojo korist, zahteva od njega korist, ki jo je imel od uporabe. Veljajo tudi splošna pravila o neupravičeni obogatitvi, podano mora biti prikrajšanje na eni strani in obogatitev brez pravne podlage na drugi. Vse našteto je prvostopno sodišče ugotavljajo in na podlagi ugotovljenih dejstev prišlo do pravilnega materialnopravnega sklepa, da tožnici za ves čas, ko ji je toženec onemogočal uporabo stanovanja, pripada t.i. uporabnina. Pravilno je tudi razlogovanje, da ni pomembno, ali je celotno obdobje toženec v stanovanju živel, odločilno je, da je tožnici ves ta čas onemogočal uporabo stanovanja.

Ob takem zaključku pa tudi ni potrebna izvedba predlaganih dokazov z zaslišanjem T.Š. in branjem zapisnika policijske postaje, saj ni dvoma, da je oblast nad stanovanjem ves čas imel samo toženec in v celotnem obdobju je imel možnost uporabe stanovanja samo on. Ne more biti v škodo tožnice, če te možnosti ni v celoti izkoristil (taka je tudi sodna praksa). Glede višine uporabnine je tožnica predlagala poizvedbe pri Občini, toženec višini niti ni ugovarjal, prav tako pa ni imel nobene pripombe ob izvedbi dokaza z branjem dopisa Občine na naroku za glavno obravnavo.

Poizvedbe pri občini kot enem od največjih najemodajalcev so eden od možnih načinov ugotovitve višine uporabnine, zato uporaba teh podatkov ni napačna. Ker sta se s predlagano metodo določitve višine dejansko strinjali obe stranki, so pritožbene navedbe glede metodologije izračuna prepozne in tudi neutemeljene. Za neprofitne najemnine veljajo posebna pravila, v obravnavani zadevi pa gre za možnost oddaje stanovanja na trgu, zato je odločitev sodišča, da izhaja iz profitnih najemnin, pravilna. Prvostopno sodišče je na podlagi povedanega svojo odločitev o višini uporabnine pravilno oprlo na dopis Občine (v katerem je med ostalim pojasnjeno, da profitne najemnine povprečno za 20 % presegajo neprofitne).

V zvezi z zatrjevanimi stroški z uporabo stanovanja in odpravo zatrjevane škode pa se je strinjati s prvostopnim sodiščem, da tožnik ni postavil pobotnega ugovora in ga sodišče ne more upoštevati, saj sodi samo v mejah zahtevkov (2. člen ZPP).

Pritožba pa pravilno opozarja, da je pravna podlaga zahtevku neupravičena obogatitev, ki predpostavlja, da je uporabniku stvari korist že nastala. Zahtevek v delu, v katerem ki se nanaša na obdobje po izdaji sodbe prve stopnje, zato ni utemeljen, saj toženec stvari v trenutku odločanja še ni uporabljal. Ker je prvostopno sodišče napačno uporabilo pravo in tožnici prisodilo uporabnino tudi za obdobje po izdaji sodbe (drugih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, pa pritožbeno sodišče ni našlo), je bilo treba sodbo spremeniti, tako da se zahtevek za obveznosti, zapadle po izdaji sodbe, zavrne (4. točka 358. člena ZPP), od obveznosti, zapadlih od vložitve tožbe do izdaje sodbe, pa tožnici pripadajo zamudne obresti od zapadlosti vsakega posameznega zneska (15. dne v mesecu za pretekli mesec) do plačila.

Sprememba sicer pomeni, da tožnica ni več uspela v celoti, vendar z zavrnjenim delom niso nastali nobeni posebni stroški, 154. člen ZPP pa določa, da lahko sodišče odloči, da mora stranka, ki je uspela s sorazmerno majhnim delom zahtevka, pa zaradi tega niso nastali nobeni stroški, nasprotni stranki povrniti vse pravdne stroške. Na podlagi povedanega zato pritožbeno sodišče v odločitev o stroških ni posegalo.

Vse tolarske zneske je pritožbeno sodišče v skladu z določbami Zakona o uvedbi eura pretvorilo v novo valuto v Republiki Sloveniji.

Tožena stranka je s pritožbo delno uspela, ni uspela glede višine uporabnine, je pa polovično uspela glede temelja, zato njen uspeh pritožbeno sodišče ocenjuje na 25 %. Tožena stranka ji mora tako povrniti 25 % stroškov pritožbenega postopka (za sodno takso in za odvetniške storitve v zvezi s pritožbo), to je 43,92 EUR.