Sodba VIII Ips 461/2007 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Revizija se zavrne.

[JEDRO]

V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da je bila pri tožnici v spornem obdobju podana začasna nezmožnost za delo za 4 ure in ne za 8 ur, kot je trdila.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice tako, da je dokončni odločbi toženca št. 1700-5950/2-02 z dne 23.5.2002 in št. 1700-6402/2-02 z dne 3.7.2002 odpravilo in ugotovilo, da je bila tožnica za delo samostojna podjetnica – prodajalka v času od 19.4.2001 do 14.12.2001 začasno nezmožna zaradi bolezni za polni delovni čas, v času od dne 15.12.2001 do dne 7.1.2002 je bila zaradi bolezni zmožna za delo v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno, od 8.1.2002 do 1.2.2002 je bila začasno nezmožna za delo za polni delovni čas zaradi poškodbe pri delu, v času od 2.2.2002 do 28.4.2002 je bila zaradi bolezni zmožna za delo v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno, v času od 29.4.2002 do 24.6.2002 je bila začasno nezmožna za delo zaradi bolezni za polni delovni čas in od 25.6.2002 do 26.11.2002 je bila zaradi bolezni zmožna za delo v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno. Kar je tožnica zahtevala več, je sodišče prve stopnje zavrnilo in odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici vrniti njene stroške postopka v višini 355,89 EUR. Sodišče prve stopnje je s sklepom tožbo zavrglo v delu, ko tožnica zahteva, da ji je tožena stranka dolžna plačati nadomestilo plače za posamezne mesece začasne zadržanosti z dela, kot to izhaja iz sodbe, v roku 8 dni, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vsakega 15. v mesecu za pretekli mesec in da ji je tožena stranka dolžna plačati vplačane prispevke iz naslova obveznega zdravstvenega in pokojninskega zavarovanja ter akontacijo dohodnine za posamezne mesece, za katere ji je po tej sodbi priznana začasna zadržanost od dela s pravico nadomestila plače z zakonitimi zamudnimi obrestmi od datuma posameznih plačil v roku 8 dni.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje sta vložili pritožbo tožnica in tožena stranka. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo, v celoti pa je zavrnilo pritožbo tožnice. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje pri odločitvi ni upoštevalo, da je bila pri tožnici začasna nezmožnost za delo za polni delovni čas s strani tožene stranke z izpodbijanima odločbama že ugotovljena za čas od 19.4.2001 do 14.12.2001 in od 8.1.2002 do 1.2.2002 ter za čas od 29.4.2002 do 24.6.2002 ter da tožnica v tem delu odločb ni izpodbijala in da je tožena stranka za čas od 15.12.2001 do 7.1.2002, ko je ugotovila, da je bila tožnica začasno nezmožna za delo s skrajšanim delovnim časom, odločila pravilno. Sodišče prve stopnje je v tem delu zmotno uporabilo materialno pravo, zato je sodišče druge stopnje pritožbi tožene stranke delno ugodilo in spremenilo izpodbijano sodbo v 2. in 3. točki izreka. V preostalem pa je pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je revizijo vložila tožnica. Navajala je, da se pritožbeno sodišče v razlogih sodbe ukvarjalo samo z navedbami tožeče stranke, ni pa utemeljilo ali bi tožnica glede na zdravstveno stanje ter zahteve delovnega mesta delo lahko opravljala v skrajšanem delovnem času. S tem je bistveno kršilo določbe ZPP, ker sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, poleg tega pa tudi ni odgovorilo na pritožbo tožnice, s čimer so bila kršena ustavna načela o poštenem sojenju. Pri presoji, ali je zavarovanec upravičen do bolniškega staleža, je bistvena ugotovitev zdravstvenega stanja zavarovanca in s tem povezana zmožnost opravljanja svojega dela, kar kot materialnopravno izhodišče pravilno povzema sodišče prve stopnje, v nadaljevanju pa tega ni upoštevalo. Sodišče je kljub očitnemu nasprotju med ugotovljenimi omejitvami ter pogoji delovnega mesta zaključilo, da bi tožnica opravljala delo v skrajšanem delovnem času, čeprav tega ni utemeljilo. Sodišče je kršilo 137. in 232. člen Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (Uradni list RS, št. 32/96).

4. Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, kateri se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. ( 371. člen ZPP).

7. Revizija sodišču očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in da ni odgovorilo na pritožbo tožnice. ZPP v 14. točki drugega odstavka 339. člena določa, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če sodba nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali sami s seboj v nasprotju. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče druge stopnje glede na ugotovljeno (in sprejeto) dejansko stanje obširno navedlo, zakaj je pritrdilo sodišču prve stopnje, da tožnica v spornem obdobju začasno nezmožna za delo v skrajšanem delovnem času in zakaj ni bila podana popolna nezmožnost za delo s polnim delovnim časom. Prav tako je povedalo, zakaj meni, da je mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja zadostna podlaga za odločitev. Zato po mnenju revizijskega sodišča zatrjevane kršitve v izpodbijani sodbi ni mogoče ugotoviti.

8. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

9. Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ – Uradni list RS, št. 9/92 in nadaljnji), ki ga je glede na vložitev zahteve potrebno uporabiti, je v 80. členu določal pristojnosti osebnega zdravnika, v 81. členu ZZVZZ pa je bilo urejeno delovanje zdravniških komisij I. in II. stopnje. V 83. členu pa je bilo določeno, da če zavarovana oseba ali delodajalec ni zadovoljen z mnenjem zdravniške komisije II. stopnje, ali če ta ne sporoči mnenja v 15 dneh, lahko v nadaljnjih osmih dneh zahteva izdajo odločbe. Odločbo na zahtevo zavarovanca ali delodajalca izda enota na sedežu Zavoda (drugi odstavek 83. člena ZZVZZ). Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Uradni list RS, št. 2/2004 in nadaljnji) v drugem odstavku 81. člena določa, da če sodišče tožbenemu zahtevku ugodi, s sodbo izpodbijani upravni akt odpravi delno ali v celoti in odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi.

10. Sodišče prve stopnje je dokončni odločbi tožene stranke št. 1700-5950/2-02 z dne 23.5.2002 in št. 1700-6402/2-02 z dne 3.7.2002 odpravilo in ugotovilo za čas od 15.12.2001 do 7.1.2002, od 2.2.2002 do 28.4.2002 ter od 25.6.2002 do 26.11.2002 zmožnost za delo prodajalke v skrajšanem delovnem času 4 ure dnevno. Zavrnilo je zahtevek tožnice, da je bila v spornem obdobju nezmožna za delo samostojne podjetnice – prodajalke s polnim delovnim časom. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v celoti odpravilo odločbi tožene stranke, čeprav tožnica v delu, ko je bila ugotovljena začasna nezmožnost za delo s polnim delovnim časom, ni izpodbijala.

11. Revizijske navedbe glede ugotovljenih omejitev v zdravstvenem stanju tožnice in pogoji delovnega mesta, pomenijo izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja. Nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem ni revizijski razlog po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP.

12. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da je bila pri tožnici v spornem obdobju od 15.12.2001 do 26.11.2002 podana začasna nezmožnost za 4 ure in ne za 8 ur, kot je trdila tožnica. Iz izvedeniškega mnenja izvedenskega organa Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri Medicinski fakulteti v Ljubljani izhaja, da tožnica v spornem obdobju ni bila nezmožna za delo v polnem delovnem času. V času, ko ji ni bil odobren bolniški stalež, je bila zmožna za delo samostojne podjetnice – prodajalke le v skrajšanem delovnem času in z omejitvami, ki izhajajo iz kasnejše odločbe invalidske komisije. Od 26.11.2002 je bila tožnica spoznana za invalida II. kategorije invalidnosti, ker je bilo ugotovljeno, da je zmožna za drugo ustrezno delo s polovičnim delovnim časom.

13. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče druge stopnje na podlagi 81. člena ZDSS-1 pravilno delno odpravilo določbo tožene stranke in odločilo o pravici tožnice, v skladu z ugotovljenim dejanskim stanjem in ob pravilni uporabi materialnega prava.

14. Ker revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki jih sodišču očita revizija, materialno pravo pa ni bilo zmotno uporabljeno, na kar pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je revizijsko sodišče v skladu z določbo 378. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.