Sklep II Ips 78/99 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Revizija se zavrže.

[JEDRO]

Nasprotna tožba ni le obrambno sredstvo zoper tožnikovo tožbo, ampak je samostojna tožba. Z vložitvijo nasprotne tožbe dobimo dve samostojni pravdi, ki sta lahko združeni v enotno obravnavanje.

Odločitev sodišča prve stopnje, da nasprotne tožbe ne bo obravnavalo skupaj s tožbo, in odločitev pritožbenega sodišča, da je za obravnavanje nasprotne tožbe glede na vrednost spornega predmeta pristojno okrožno sodišče, predstavljata sodni odločitvi, s katerima o tožbenemu zahtevku iz nasprotne tožbe še ni bilo pravnomočno odločeno.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je odločilo, da se "ne dopusti" nasprotna tožba toženih strank, sodišče druge stopnje pa je zavrnilo pritožbo toženih strank in potrdilo tako odločitev sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočnemu sklepu sodišča druge je vložila tožena stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Tožeča stranka je vložila tožbo v času, ko so bila za sojenje v vseh premoženjskih sporih pristojna temeljna sodišča. Zato za dovoljenost nasprotne tožbe ne more biti odločilno dejstvo, da je bila nasprotna tožba, katere zahtevek res presega 2.000.000 SIT, vložena šele v letu 1997, ko je bilo odločanje v premoženjskih sporih že razdeljeno med okrajna in okrožna sodišča. Reviziji naj se ugodi, sklep sodišča druge stopnje razveljavi, zadeva pa vrne pritožbenemu sodišču v novo odločanje.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP, v zvezi s 400. členom ZPP, nasprotna stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni dovoljena.

Revizijsko sodišče je glede na določbo prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (ZPP/99) pri odločanju v tej zadevi uporabilo predpise Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 (ZPP/77).

Toženec v pravdi ni omejen samo na obrambo, ampak lahko preide v napad s tem, da vloži nasprotno tožbo. Ta ni le obrambno sredstvo zoper tožnikovo tožbo, ampak je samostojna tožba. Z vložitvijo nasprotne tožbe dobimo dve samostojni pravdi, ki sta lahko združeni v enotno obravnavanje. Če je smotrno, lahko sodišče odredi ločeno obravnavanje tožbe in nasprotne tožbe (tretji odstavek 313. člena ZPP/77), zahtevek iz tožbe ali nasprotne tožbe pa se lahko reši z delno sodbo, če je zrel za odločbo en ali drugi (drugi odstavek 329. člena ZPP/77). Pogoji, ki morajo biti izpolnjeni za vložitev nasprotne tožbe, so določeni v 189. členu ZPP/77.

Odločitev sodišča prve stopnje, da nasprotne tožbe ne bo obravnavalo skupaj s tožbo, in odločitev pritožbenega sodišča, da je za obravnavanje nasprotne tožbe glede na vrednost spornega predmeta pristojno okrožno sodišče, predstavljata sodni odločitvi, s katerima o tožbenemu zahtevku iz nasprotne tožbe še ni bilo pravnomočno odločeno.

Po določbah ZPP/77 lahko stranke vložijo revizijo tudi zoper sklep sodišča druge stopnje. Prvi pogoj za dovoljenost revizije proti sklepu sodišča druge stopnje pa je, da gre za sklep, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 400. člena ZPP).

Z revizijo izpodbijani sklep sodišča druge stopnje ne predstavlja sklepa iz prvega odstavka 400. člena ZPP/77. Revizija tedaj ni dovoljena. Zato jo je revizijsko sodišče zavrglo (392. in 400. člen ZPP/77).