UPRS sklep U 2384/2002 · Upravno sodišče Republike Slovenije

Tožba se zavrže.

[JEDRO] Upravni spor je mogoč zoper sklep, ki je dokončen v upravnem postopku, vendar dokončen v tem smislu, da zoper tak sklep v upravnem postopku ne obstaja drugo pravno varstvo. V obravnavanem primeru, ko tožnica izpodbija sklep, po katerem se izloči iz postopka, sodišče ugotavlja, da s tem sklepom ni odločeno o pravici ali obveznosti tožnice, izpodbijani sklep pa tudi ne posega v njeno neposredno, na zakon oprto korist.

[OBRAZLOŽITEV] Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom odločila, da se tožnica v zadevi ugotavljanja nepravilnosti pri poslovanju hišnega sveta v večstanovanjski hiši na naslovu J 23 v A izloči iz postopka (točka 1 izreka) in za odločanje v obravnavani zadevi pooblastila vodjo Tržnega inšpektorata Enote A in drugo tržno inšpektorico (točka 2 izreka). Svojo odločitev je oprla na 38. in 39. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00, dalje ZUP/99). Zoper sklep v skladu z 258. členom ZUP/99 posebna pritožba ni dovoljena. Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja, zato s tožbo izpodbija sklep, v kateri navaja, da se sklepa ne da preizkusiti. Razlogi in okoliščine, ki bi dokazovale obstoj izločitvenega razloga niso navedene. Dokazi se v postopku ugotovitve obstoja izločitvenih razlogov sploh niso izvajali, kar je v nasprotju z načelom materialne resnice. Zgrešena je tudi odločitev pod točko 2 izreka izpodbijanega sklepa, saj je tožnica vodila postopek ugotavljanja nepravilnosti po navodilih vodje enote, ki je bil njen mentor. Na Tržnem inšpektoratu je nastopila delo 1. 7. 2001, izpit iz upravnega postopka je opravila 4. 7. 2002. Sklep omenja zgolj njeno zaslišanje stranke z dne 23. 5. 2002 in predlog sodniku za prekrške, ne omenja pa drugega zaslišanja stranke, ki ga je opravila 11. 9. 2002, torej po opravljenem strokovnem izpitu, in je šele takrat, torej po drugem zaslišanju, stranko pisno obvestila o svojih ugotovitvah. Predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi. Sodišče pri predhodnem preizkusu tožbe ugotavlja, da ni dovoljena, zato jo je zavrglo. Po določbi 2. odstavka 1. člena in 1. odstavka 3. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, dalje ZUS) odloča sodišče v upravnem sporu o zakonitosti dokončnih posamičnih aktov, s katerimi je odločeno o pravici, obveznosti in pravni koristi posameznika ali pravne oziroma druge osebe, ki je lahko stranka v upravnem sporu. V obravnavanem primeru tožnica s tožbo izpodbija sklep, zoper katerega posebna pritožba po 1. odstavku 258. člena ZUP/99 ni dovoljena. Sklepe, zoper katere ni dovoljena posebna pritožba, lahko izpodbijajo prizadete osebe v pritožbi zoper odločbo (4. odstavek 258. člena ZUP/99). Upravni spor je mogoč torej zoper sklep, ki je dokončen v upravnem postopku, vendar dokončen v tem smislu, da zoper tak sklep v upravnem postopku ne obstaja drugo pravno varstvo. Ker sklep, ki ga tožnica izpodbija v tem upravnem sporu, prizadete osebe lahko izpodbijajo s pritožbo zoper odločbo, ki bo izdana v upravnem postopku, sklep ni dokončen v smislu prej obrazloženih določb ZUS. Po določbi 4. člena ZUS je upravni spor dopusten, če tožnik uveljavlja, da je z upravnim aktom prizadet v svojih pravicah ali pravnih koristih. V obravnavanem primeru, ko tožnica izpodbija sklep, po katerem se izloči iz postopka, sodišče ugotavlja, da s tem sklepom ni odločeno o pravici ali obveznosti tožnice, izpodbijani sklep pa tudi ne posega v njeno neposredno, na zakon oprto korist. Tožnica namreč v postopku ugotavljanja nepravilnosti pri poslovanju hišnega sveta v večstanovanjski hiši na naslovu J 23 ni niti stranka niti stranski udeleženec, saj je to lahko le oseba, ki izkaže pravni interes, kar pomeni, da v postopku varuje svoje neposredne, na zakon ali drug predpis oprte osebne koristi, tožnica pa nastopa le kot uradna oseba. V čem bi imela pravni interes prav na inšpiciranju nepravilnosti v navedeni večstanovanjski hiši pa ni pojasnila. Ker po navedenem izpodbijani sklep ni akt, ki se lahko samostojno izpodbija v upravnem sporu, istočasno pa tudi ne posega v tožničino pravico ali njeno neposredno, na zakon oprto korist, je sodišče tožbo zavrglo na podlagi 3. in 4. točke 1. odstavka 34. člena ZUS.