sodba U 1238/2008 · Upravno sodišče Republike Slovenije

Tožba se zavrne.

[JEDRO]

Ker se po določbi 1. odstavka 9. člena Pravilnika o plačilih staršev za programe v vrtcih kot del premoženja družine šteje vrednost kapitala (torej celote) in ne posamezne vrste kapitala, upravnemu organu ni bilo treba ugotavljati v kakšnem deležu so v znesku kapitala udeležene njegove posamezne oblike.

[OBRAZLOŽITEV]

Toženka je z izpodbijano odločbo za obdobje od 1. 1. do 31. 12. 2008 tožniku določila plačilo za program vrtca za hčerko A.A. v višini 80 % cene programa. Iz obrazložitve je razvidno, da je prvostopenjski organ zaradi dejstva, da je tožnik v vlogi navedel, da sta z ženo zaposlena v lastnem podjetju, kljub pozivu toženke z dne 7. 1. 2008 pa ni dopolnil rubrike o premoženju, ampak je izjavil, da družinski člani ne razpolagajo s premoženjem podjetja, sam pridobil podatke o višini kapitalskega deleža staršev v podjetju B.B.B. d.o.o., C. Pri tem se prvostopenjski organ sklicuje na določbo 9. člena Pravilnika o plačilih staršev za programe v vrtcih (v nadaljevanju Pravilnik), po katerem se vrednost kapitalskih deležev ugotavlja na podlagi letnih poročil o tekoči vrednosti kapitala. Z vpogledom v bazo AJPES je upravni organ ugotovil, da je iz bilance stanja podjetja na dan 31. 12. 2006 razvidno, da višina kapitala znaša 102.589.000,00 SIT oz. 428.096,31 EUR. Nadalje je na podlagi tudi ostalih podatkov iz tožnikove vloge ugotovil, da povprečni mesečni bruto dohodek na družinskega člana v letu 2006 znaša 305,83 EUR, kar predstavlja 25,22 % povprečne bruto plače na zaposleno osebo v RS v letu 2006. Vrednost premoženja v skupnem znesku 463.596,31 EUR, s katerim razpolagajo družinski člani, pa je ugotovil na osnovi tožnikove izjave o premoženju in pridobljenega podatka o višini kapitala tožnika in njegove žene v že omenjenem podjetju. V skladu z lestvico iz 3. člena Pravilnika je bil tožnik na podlagi navedenih dejstev uvrščen v 8. plačilni razred, kjer plačilo znaša 80 % cene programa vrtca.

Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil in v razlogih med drugim navedel, da se po 8. členu Pravilnika med premoženje družine štejejo tudi kapitalski deleži v gospodarskih družbah in zadrugah, tožnik in njegova žena pa sta edina lastnika podjetja B.B.B. d.o.o. iz C., katerega kapital po podatkih AJPES na dan 31. 12. 2006 znaša ugotovljenih 428.096,31 EUR. Po 3. členu Pravilnika pa v primeru, če premoženje družine presega vrednost 210.000 EUR, plačilo staršev za vrtec znaša 80 % cene programa. Pritožbeni organ je v zvezi s tožnikovim stališčem, da bi se v zadevi moral upoštevati le kapital glede na njegovo likvidnost, poudaril, da za kaj takega nima pravne osnove.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da v izpodbijani odločbi ni navedeno, katera dejstva (podatke) o premoženjskem stanju družine je upravni organ upošteval pri odmeri plačila programa in na kakšen način. Podatki o višini premoženja družine so premalo konkretizirani, zato dejanskega stanja ni mogoče preizkusiti. Po tožnikovem mnenju ugotovitev, da vrednost premoženja izhaja iz vrednosti kapitala podjetja, katerega edina lastnika sta tožnik in njegova žena ter vrednosti nepremičnin (pašnika in poslovne stavbe), nima podlage v ugotovljenem dejanskem stanju na prvi stopnji in gre le za ugibanje drugostopenjskega organa. Po tožnikovem mnenju to potrjuje tudi dejstvo, da je v izpodbijani odločbi organ ugotovil, da je premoženje družinskih članov v primerjavi s prejšnjim letom naraslo za 64.408,16 EUR. Prav tako ne iz prvostopenjske niti iz drugostopenjske odločbe ni razvidno, kateri kapital sta upravna organa štela za materialno pravno relevanten. Poznamo namreč več vrst kapitala, ki je lahko zaradi nepokritih izgub podjetja tudi negativni kapital. V takem primeru pa je podjetje dejansko "v lasti" upnikov in ne več lastnikov. V takem primeru pa bi bila tožnik in njegova žena zgolj lastnika deležev na papirju, zaradi česar je ugotavljanje vrste kapitala pri odmeri cene programa še toliko bolj pomembno. Tožnik tudi opozarja, da mora biti kapital, ki je predmet določitve premoženja, sposoben za razpolaganje, to je likviden. Če kapitala ni mogoče prodati, ne predstavlja premoženja, s katerim je mogoče razpolagati. Tožnik predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo, toženki pa naloži povrnitev stroškov tega postopka.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Plačilo staršev za program vrtca določi občina na podlagi lestvice, ki starše razvršča v razrede, upoštevaje dohodek na družinskega člana v primerjavi s povprečno plačo na zaposlenega v RS in upoštevaje premoženje družine (1. odstavek 32. člena Zakona o vrtcih, Uradni list RS, št. 12/96 in naslednji; v nadaljevanju ZVrt). Kot premoženje družine pri določitvi plačil staršev pa se po tem zakonu šteje vse premično in nepremično premoženje, s katerim razpolaga družina (1. odstavek 32.a člena ZVrt). Kaj vse sodi v tako premoženje, pa podrobneje našteva določba 1. odstavka 8. člena Pravilnika (Uradni list RS, št. 129/06), med drugim tudi kapitalski deleži družinskih članov v gospodarskih družbah in zadrugah. Po 1. odstavku 9. člena Pravilnika se vrednost kapitalskih deležev ugotavlja na podlagi podatkov iz letnih poročil o tekoči vrednosti kapitala. Na navedeno določbo se v izpodbijani prvostopenjski odločbi sklicuje tudi upravni organ kot podlago za pridobitev podatkov AJPES o bilanci stanja podjetja SPK na dan 31. 12. 2006. Upravni organ je torej štel omenjene podatke AJPES za leto 2006 kot podatke iz letnega poročila o tekoči vrednosti kapitala, čemur tožnik v tožbi ne nasprotuje.

Kot je nadalje ugotovil upravni organ, pa ti podatki izkazujejo višino kapitala v (preračunani) vrednosti 428.096,31 EUR. Gre torej za celotno vrednost kapitala podjetja, kot ga izkazujejo podatki AJPES, katerih pravilnost tožnik v tožbi ne izpodbija. Tega, kakšna je struktura kapitala oz. s kakšnim deležem so v omenjenem znesku udeležene posamezne njegove oblike, upravnemu organu ni bilo treba ugotavljati, saj se po omenjenem 1. odstavku 9. člena Pravilnika kot del premoženja družine šteje vrednost kapitala (torej celote) in ne posamezne vrste kapitala.

Ker je upravni organ na podlagi bilance stanja podjetja ugotovil pozitivno vrednost kapitala, so za zadevo irelevantna tožnikova stališča o negativnem kapitalu ter o njegovi likvidnosti. Tudi sicer zgolj načelnih stališč v tej smeri ne bi bilo mogoče upoštevati, ne da bi bila za konkretni primer taka dejstva izkazana. Drugostopenjski upravni organ je nato v svoji obrazložitvi še izrecno poudaril, da se ugotovljena vrednost kapitala B.B.B. d.o.o. šteje tudi kot kapitalska deleža tožnika in njegove žene kot edinih lastnikov podjetja. Tudi tega stališča tožnik v tožbi ne izpodbija.

Za odločitev je torej bistvena ugotovitev, da celotna vrednost premoženja presega 210.000 EUR, kar po določbi 6. odstavka 3. člena Pravilnika pomeni, da je plačilo staršev 80 % cene programa. Zato tožbeni ugovori glede pomanjkljive obrazložitve izpodbijane odločbe o tem, katere vse podatke je upravni organ upošteval pri ugotavljanju premoženjskega stanja, ne morejo vplivati na drugačno odločitev, glede na to, da je za odločitev v zadevi relevantno vrednost premoženja upravni organ ugotovil in za to tudi navedel razloge.

Tožbena trditev, da je organ druge stopnje ugotovil, da je premoženje družinskih članov naraslo za 64.408,16 EUR, ne drži. Kot je razvidno iz obrazložitve njegove odločbe, ne gre za ugotovitev organa, ampak za trditev, ki jo je tožnik navedel v svoji pritožbi.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu z določbo 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06; v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo.