VSL sodba I Kp 196/2000 · Višje sodišče v Ljubljani

Ob reševanju pritožbe pooblaščenke zasebnega tožilca se izpodbijana sodba v odločbah o krivdi in stroških kazenskega postopka po uradni dolžnosti spremeni tako, da se zoper obdolženo iz razloga po 4. točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku z a v r n e o b t o ž b a , da je razžalila zasebnega tožilca s tem, da je dne 26.2.1996 medtem, ko je bila zaslišana kot priča v pravdi zaradi motenja posesti, ki teče pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. II P 685/94, izjavila, da zasebni tožilec "ves čas laže" in "išče tudi priče, ki lažejo", s čimer naj bi storila kaznivo dejanje razžalitve po 1. odstavku 169. člena KZ.

Stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženke, potrebni izdatki in nagrada zagovornika ter stroški zasebnega tožilca in njegove pooblaščenke bremenijo proračun.

[JEDRO]

Zavlačevanja kazenskega postopka ni mogoče pripisati v krivdo zasebnemu tožilcu, če je sodišče prve stopnje, ne da bi za to obstajali objektivni razlogi, prvi narok v zadevi razpisalo šele šest mesecev pred nastopom absolutnega zastaranja kazenskega pregona. Zato v tem primeru vsi stroški postopka bremenijo proračun (1. in 3. odstavek 96. člena ZKP).

[OBRAZLOŽITEV]

Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obdolženo iz razloga po 1. toči 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo obtožbe, da je storila kaznivo dejanje razžalitve po 1. odstavku 169. člena Kazenskega zakonika (KZ). Po določbi 3. odstavka 96. člena ZKP je odločilo, da je zasebni tožilec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP ter potrebne izdatke obdolženke in povprečnino.

Proti navedeni sodbi se je pritožila pooblaščenka zasebnega tožilca zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi kršitve kazenskega zakona in predlagala, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Ob reševanju navedene pritožbe je moralo sodišče druge stopnje, ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti ugotoviti, da je nastopilo absolutno zastaranje kazenskega pregona, kar je okoliščina, ki izključuje nadaljnji kazenski pregon (člen 383 ZKP).

Po kazenskem zakonu, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja (KZ-94) je kazenski pregon za kaznivo dejanje razžalitve po 1. odstavku 169. člena KZ zastaral, če je preteklo dve leti od storitve kaznivega dejanja (6. točka 1. odstavka 111. člena); v vsakem primeru pa je pregon zastaral, če je preteklo dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva zakona za zastaranje kazenskega pregona (6. točka 112. člena).

Iz opisa obravnavanega kaznivega dejanja izhaja, da naj bi bilo storjeno 26.2.1996. Glede na navedeno je absolutno zastaranje kazenskega pregona nastopilo 26.2.2000. Spis je bil višjemu sodišču zaradi reševanja pritožbe predložen štiri dni pred potekom zastaralnega roka.

Zaradi ugotovljene procesne ovire je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je namesto oprostilne skladno z določbo 4. točke 357. člena ZKP izreklo zavrnilno sodbo.

V primeru, ko kazenski pregon zastara zaradi zavlačevanja postopka, ki ga ni mogoče pripisati v krivdo zasebnemu tožilcu, obremenjujejo stroški kazenskega postopka proračun (3. odstavek 96. člena ZKP). V obravnavanem primeru je bila zasebna tožba vložena 11.3.1996, prvi - poravnalni narok v zadevi pa je bil razpisan šele 9.9.1999, torej le šest mesecev pred nastopom absolutnega zastaranja. Ker ovire za takšno zavlačevanje postopka v tem primeru niso na strani zasebnega tožilca, je sodišče druge stopnje spremenilo tudi odločbo o stroških kazenskega postopka in odločilo, da vsi stroški, navedeni v izreku te odločbe, bremenijo proračun (1. in 3. odstavek 96. člena ZKP).