VSL sodba I Kp 52/2000 · Višje sodišče v Ljubljani

Pritožbi zagovornika obdolženega se ugodi in se izpodbijana sodba v odločbah o krivdi, kazenski sankciji in stroških kazenskega postopka spremeni tako, da se na podlagi 4. tč. 357. čl. ZKP z a v r n e obtožba zoper obdolženca, da je ogrozil varnost drugih oseb z resno grožnjo, da bo napadel njihovo življenje ali telo s tem, da je dne 8.1.1996 po telefonu poklical na dom D.T. in M.A. dejal, naj mu vrnejo denar v roku dveh dni, sicer bo stanovanje polil z bencinom in ga zažgal in ubil oba otroka J. in M.T., s takšnim ravnanjem pa je pri D.T. in M.A. vzbudil občutek ogroženosti, s čimer naj bi storil kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po 1. odst. 145. čl. KZ. Stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. tč. 2. odst. 92. čl. ZKP, potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada zagovornika bremenijo proračun.

[JEDRO] Če se po storitvi kaznivega dejanja zakon spremeni glede zastaralnih rokov, sodišče na podlagi določbe 3. čl. KZ uporabi zakon, ki določa krajše zastaralne roke, ker je ta za storilca milejši.

[OBRAZLOŽITEV] Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obdolženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1. odst. 145. čl. KZ, mu izreklo pogojno obsodbo ter določilo kazen 3 (tri) mesece zapora s preizkusno dobo 1 (enega) leta. Odločilo je tudi, da je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka. Proti navedeni sodbi se je "za obdolženca" pritožil zagovornik "iz vseh pritožbenih razlogov" in predlagal, da višje sodišče "postopek ustavi, sodbo pa razveljavi". Višji državni tožilec je predlagal, da naj višje sodišče zagovornikovi pritožbi ugodi v predlaganem obsegu. Pritožba je utemeljena. Višje sodišče ugotavlja, da je kazenski pregon zoper obdolženca absolutno zastaral, še predno je bila zadeva predložena v reševanje pritožbenemu sodišču. Obdolženec naj bi kaznivo dejanje ogrožanja varnosti storil dne 8.1.1996. Ker se je po storitvi kaznivega dejanja kazenski zakon glede zastaralnih rokov spremenil, je bilo sodišče dolžno uporabiti milejši zakon (čl. 3 KZ), torej zakon (KZ-94) po katerem kazenski pregon ni več dovoljen, če preteče dve leti od storitve kaznivega dejanja, za katerega se sme po zakonu izreči zapor do enega leta ali denarna kazen (6. tč. 1. odst. 111. čl. KZ-94). Kazenski pregon pa zastara v vsakem primeru, če preteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva zakon za zastaranje kazenskega pregona (6. tč. 112. čl. KZ-94). Za obravnavano kaznivo dejanje je predpisana denarna kazen ali zapor do enega leta. Iz navedenega sledi, da je v obravnavanem primeru absolutne zastaranje kazenskega pregona nastopilo 8.1.2000. Ker je zastaranje pregona okoliščina, zaradi katere kazenski pregon ni več dopusten, je moralo višje sodišče zagovornikovi pritožbi ugoditi in obtožbo zoper obdolženca zavrniti (4. tč. 357. čl. v zvezi s 1. odst. 394. čl. ZKP). Kadar sodišče izreče zavrnilo sodbo, stroški kazenskega postopka v navedenem obsegu obremenjujejo proračun (1. odst. 96. čl. ZKP). Zato je bila v tej smeri spremenjena tudi odločba o stroških kazenskega postopka.