Sklep I R 122/2008 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Predlog za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča za odločanje o tej zadevi se zavrne.

[JEDRO] Zgolj pavšalno zatrjevanje pristranskosti pristojnega okrajnega sodišča, ki ni v ničemer konkretizirano, še manj pa podprto z dokazi, ne more utemeljevati prenosa pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče.

[OBRAZLOŽITEV] Tožeča stranka je 23.4.2001 pred Okrajnim sodiščem v Piranu vložila tožbo zaradi motenja posesti. Na naroku za glavno obravnavo 18.9.2008 je predlagala prenos pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče, ker je Okrajno sodišče v Piranu pristransko in se nagiba na stran tožene stranke. Predlog ni utemeljen. Določilo 23. člena Ustave Republike Slovenije predvideva pravico do sodnega varstva, iz katere izhaja tudi zahteva, da sodišče pri postopanju v konkretni zadevi ustvarja oziroma ohrani videz nepristranskosti. Po stališču Evropskega sodišča za človekove pravice sta za obstoj nepristranskosti sojenja odločilna tako subjektivni kriterij, pri katerem gre za ugotavljanje osebnega prepričanja sodnika, ki odloča v konkretnem primeru, kot tudi objektivni kriterij, kjer gre za presojo, ali je sodnik v postopku zagotavljal uresničevanje procesnih jamstev tako, da je izključen vsak upravičen dvom v njegovo nepristranskost. Pri uresničevanju pravice do nepristranskega sojenja torej ni pomembno zgolj to, da je nepristranskost sojenja dejansko zagotovljena, temveč se mora odražati tudi navzven. Gre za tako imenovani videz nepristranskosti sojenja. V nasprotnem primeru sta lahko ogrožena tako zaupanje javnosti v nepristranskost sodišč nasploh kot tudi zaupanje strank v nepristranskost sojenja v konkretni zadevi. Pomemben procesni institut, s katerim se zagotavlja ustavna pravica do nepristranskega sojenja, je delegacija pristojnosti (67. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 73/07 – ur. p. b., v nadaljevanju ZPP). Glavni namen prenosa krajevne pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče je sicer v skladu s temeljnim načelom ekonomičnosti zagotoviti večjo smotrnost postopka. Pravni standard (drugih tehtnih razlogov) pa zajema različne druge okoliščine, ki niso v neposredni zvezi s samim sporom, ampak nanj lahko vplivajo od zunaj in zadevajo celotno sodišče. Zgolj pavšalno zatrjevanje pristranskosti Okrajnega sodišča v Piranu kot stvarno in krajevno pristojnega sodišča, ki ni v ničemer konkretizirano, še manj pa podprto z dokazi, ne more utemeljevati prenosa pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče. Ker objektivna nepristranskost sodišča, ki se izraža v percepciji javnosti o nevtralnosti in neodvisnosti sodišča kot nosilca sodne funkcije, v konkretnem primeru po razumnih merilih ne more biti prizadeta, če bo v zadevi odločalo krajevno in stvarno pristojno sodišče, je Vrhovno sodišče predlog tožeče stranke zavrnilo.