VSL sklep II Cpg 1204/99 · Višje sodišče v Ljubljani

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Izjava o zapadlosti terjatve v smislu 3. odst. 23. čl. ZIZ je pogoj za izdajo sklepa o izvršbi glede glavnice. Za ugoditev obrestnemu delu zahtevka pa mora upnik določno navesti, od katerega datuma terja obresti za posamezne račune (prim. 1. odst. 180. čl. ZPP). Ker upnik niti v pritožbi ni navedel določnega datuma zapadlosti terjatve (trdi le, da so vse fakture "...zapadle že dve leti"), niti predložil kakšnih dokazil o zapadlosti, ni izkazal datuma zapadlosti terjatve, zato s sklepom o izvršbi tudi ni bilo mogoče ugoditi obrestnemu delu njegovega zahtevka.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom o izvršbi dolžniku naložilo plačilo glavnice 7,190.571,00 SIT ter stroške izvršilnega postopka, zavrglo pa je upnikov zahtevek za izterjavo zakonitih zamudnih obresti, ker upnik kljub pozivu sodišča ni sporočil datumov zapadlosti posameznih izterjevanih računov.

Upnik se je zoper sklep pravočasno pritožil in navedel, da je iz specifikacije faktur razvidno, da so vse fakture na seznamu zapadle že dve leti, zato gredo upniku tudi obresti.

Pritožba ni utemeljena.

Upnik v tem postopku izterjuje svojo terjatev na podlagi verodostojnih listin - šestinšestdesetih računov. Poleg glavnice je v predlogu za izvršbo zahteval tudi plačilo zamudnih obresti od glavnice od dne 20.4.1996 do plačila. Na vseh računih je v glavi naveden datum izdaje računa, pri čemer je le na enem računu (št. 66, priloga A24) naveden datum 20.4.1996, vsi ostali računi pa so poznejšega datuma. Kot rok plačila oz. datum zapadlosti terjatve je na nekaterih računih navedeno "15 dni od prejema našega računa...", na nekaterih računih pa rok plačila sploh ni označen. Upnik v spis ni vložil nobenih dokazil o tem, kdaj naj bi dolžnik izterjevane račune prejel. Ker niti iz predloga za izvršbo niti iz priloženih računov ni bila razvidna zapadlost terjatve, niti utemeljenost upnikovega obrestnega zahtevka od dne 20.4.1996 (vsi računi razen enega so poznejšega datuma), je sodišče prve stopnje dne 3.3.1998 s sklepom pravilno pozvalo upnika v smislu 3. odst. 21. čl. takrat veljavnega Zakona o izvršilnem postopku (ZIP), naj popravi predlog za izvršbo tako, da navede zapadlost posameznih računov ali predloži pismeno izjavo, da je terjatev zapadla, in navede datum zapadlosti. Na ta poziv je upnik odgovoril z dopisom z dne 7.4.1998 (list. št. 6), v katerem je sporočil, da so vsi računi zapadli "že v letu 1997". Točen datum zapadlosti posameznih faktur naj bi upnik sodišču predložil naknadno, vendar vse do obravnavanja predmetne zadeve na Višjem sodišču tega ni storil.

Glede na vse povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da na podlagi računov, kot jih je priložil upnik predlogu za izvršbo, ni mogoče ugoditi upnikovemu obrestnemu zahtevku, saj ni izkazano, od kdaj je dolžnik v zamudi, kar je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom. Izjava o zapadlosti terjatve v smislu 3. odst.

21. čl. ZIP (sedaj 3. odst. 23. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ) je pogoj za izdajo sklepa o izvršbi glede glavnice. Za ugoditev obrestnemu delu zahtevka pa bi moral upnik določno navesti, od katerega datuma terja obresti za posamezne račune (prim. 1. odst.

180. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ), saj je upnikov obrestni zahtevek v predlogu za izvršbo (od dne 20.4.1996) v očitnem nasprotju s številnimi računi, s katerimi upnik zaračunava storitve, opravljene po tem datumu. Nadalje pritožbeno sodišče ugotavlja, da upnik niti v pritožbi ni navedel določnega datuma zapadlosti terjatve (trdi le, da so vse fakture "...zapadle že dve leti"), niti predložil kakšnih dokazil o zapadlosti terjatve. Upnik se v pritožbi sklicuje na "specifikacijo faktur" in na "seznam" iz katerih naj bi bila razvidna zapadlost posameznih računov, vendar teh listin v spisu ni. Tako pritožbeno sodišče ugotavlja, da upnik ni izkazal datuma zapadlosti terjatve, zato s sklepom o izvršbi tudi ni bilo mogoče ugoditi obrestnemu delu njegovega zahtevka.

Ker je glede na vse povedano odločitev sodišča prve stopnje pravilna, sodišče druge stopnje pa tudi pri preizkusu izpodbijane odločbe po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ) ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je na podlagi 2. točke 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ upnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.