VSL sklep I Cpg 142/00 · Višje sodišče v Ljubljani

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Sodišče prve stopnje je tako postopalo pravilno, ko se je omejilo na presojo o zavarovanju edine uveljavljene nedenarne terjatve, tj. oblikovalnega dela tožbenega zahtevka, za katerega pa zavarovanje uveljavitve, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje, ni potrebno.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim je tožeča stranka uveljavljala, naj sodišče toženi stranki: - prepove povzročati "še večjo škodo od škode, ki je nastala z izklopom glavne sprejemne postaje na Šmarjetni gori", - prepove kakršenkoli poseg v obstoječi kabelski sistem občine Preddvor, - izroči ključe vseh razdelilnih omaric kabelsko komunikacijskega sistema, ključe glavne postaje in sistemov kabelsko komunikacijskega sistema ter - izroči vso tehnično dokumentacijo v zvezi s kabelsko kumunikacijskim sistemom občine Preddvor.

Sodišče je odločilo tako, ker je presodilo, da v tožbi uveljavljana nedenarna terjatev - zahtevek na razveljavitev pogodbe - ne bo predmet izvršilnega postopka, ker gre za oblikovalno tožbo ter da zato tudi predmet zavarovanja z začasno odredbo ne more biti.

Proti sklepu sodišča prve stopnje vlaga tožeča stranka pravočasno pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava.

Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v nov postopek sodišču prve stopnje, ali pa naj "samo odloči o predmetni stvari".

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja s pritožnikom, da je moč po novem ZIZ doseči v postopku zavarovanja z začasno odredbo tudi zavarovanje bodoče nedenarne terjatve. Vendar pa ni moč slediti pritožbenim izvajanjem, da je iz tožbenih trditev oz. trditev predloga za začasno odredbo razvidno, da je tožeča stranka uveljavljala zavarovanje svojih bodočih terjatev. Teh namreč ne omenja ne v utemeljitvi predloga za začasno odredbo ne v tožbenih trditvah. Zato sodišče prve stopnje res ni imelo podlage, da bi predlog za izdajo začasne odredbe presojalo kot zavarovanje nekih bodočih terjatev tožeče stranke proti toženi stranki. Sodišče prve stopnje je tako postopalo pravilno, ko se je omejilo na presojo o zavarovanju edine uveljavljene nedenarne terjatve, tj. oblikovalnega dela tožbenega zahtevka, za katerega pa zavarovanje uveljavitve, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje, ni potrebno. S tem v zvezi je treba pojasniti, da je v sodni praksi uveljavljeno, da je moč posledice razveljavitve pogodbe (113. čl. ZOR) uveljavljati hkrati z zahtevkom po razveljavitvi pogodbe.

Iz tožbene naracije je razviden očitek toženi stranki, češ da ji noče izročiti niti ključev glavne sprejemne postaje niti ključev vseh razdelilnih postaj na terenu, da bi lahko zagotovila vzdrževanje, iz česar bi sledilo, da tožeča stranka takšen zahtevek do tožene stranke že ima. V tožbenem predlogu pa ga ne omenja. Zahtevek na izročitev tehnične dokumentacije pa tožeča stranka omenja le v predlogu za začasno odredbo. Prepovedni del predloga za začasno odredbo je očitno nekakšen preventivni ukrep. Upoštevaje splošno načelo obligacijskega prava o prepovedi povzročanja škode (16. čl. ZOR), predlagana prepoved povzročitve "še večje škode" tako izzveni bolj kot opozorilo toženi stranki na omenjeno dolžnost, katere spoštovanje je nujna sestavina razmerij med prizadetimi tudi po prenehanju pogodbenega razmerja. Da je toženi stranki prepovedano posegati v pravno zavarovani položaj tožeče stranke v zvezi z že izgrajenim kabelskim orežjem s povzročanjem škode, je oz. bi moralo biti toženi stranki znano. Velja pa ta prepoved seveda ne glede na izpodbijano odločitev sodišča o predlogu za izdajo začasne odredbe.

Iz doslej razloženega pa je razviden tudi odgovor na zatrjevani pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Sodišču prve stopnje se ob povedanem ni bilo treba ukvarjati s drugimi pogoji za izdajo začasne odredbe. Za odločitev o predlogu za začasno odredbo presoja o tem pogoju ni bila potrebna. Zato pa tudi uveljavljano nasprotovanje med razlogi nima takšne teže, kot mu jo pripisuje pritožnik: izpodbijani sklep je namreč moč preizkusiti. Drugih uradoma upoštevnih absloutnih bistvenih kršitev postopka, ki se v postopku zavarovanja smiselno presojajo na podlagi na podlagi 15. in 239. čl. ZIZ pa pritožbeno sodišče pri preizkusu izpodbijanega sklepa ni našlo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka sklepa (2. tč. 365. čl. ZPP).

Ostali očitki sodišču prve stopnje niso pritožbeni razlog.

Velja pa opozoriti, da je bil izpodbijani sklep odpravljen 24.12.1999 (tožena stranka ga je po podatkih spisa prejela 28.12.1999).