VSL sodba I Cpg 1383/98 · Višje sodišče v Ljubljani

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

[JEDRO]

Tožena stranka je ugovarjala, da obveznosti nima v svoji evidenci, s čimer je zatrjevala tim. negativno dejstvo, ki ga ne more dokazovati, kot zahteva 219. člen ZPP/77, ne pa, da njena obveznost do tožeče stranke ne obstaja. Vendar pa ugovor, da obveznosti nima v svoji evidenci, ne vpliva na njeno obveznost plačila vtoževanih terjatev, saj obveznost ne nastane z vpisom v interno evidenco, temveč s sklenitvijo pogodbe.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti vzdržalo v veljavi 1. in 3. točko sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Sevnici, opr. št. Ig ... z dne .... Pri tem je toženi stranki naložilo povrnitev 20.549,00 SIT pravdnih stroškov.

Tožena stranka je zoper sodbo pravočasno vložila pritožbo, pri čemer ni navedla pritožbenih razlogov (3. tč. 350. člena ZPP/77). Iz navedb v pritožbi pa smiselno izhaja, da je uveljavljala pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. tč. 1. odst.

353. člena ZPP/77).

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Sodišče druge stopnje je nadaljevalo postopek po določbah ZPP/77 (1. odst. 498. člena ZPP/99).

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbena navedba, da tožena stranka ni nikoli prejela računov za vtoževana zneska, ki se smiselno navezuje na navedbo, podano že v ugovoru (redna št. 4) zoper sklep o izvršbi, da uveljavljanih obveznosti nima v svoji evidenci, ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je z ugotovitvijo, da je tožena stranka pavšalno ugovarjala, da nima obveznosti do tožeče stranke, in da ni predložila dokazov o tem, sicer napačno povzelo ugovor tožene stranke ter (zato) tudi napačno interpretiralo 219. člen ZPP/77. Tožena stranka je namreč ugovarjala, da obveznosti nima v svoji evidenci, s čimer je zatrjevala tim.

negativno dejstvo, ki ga ne more dokazovati, kot zahteva 219. člen ZPP/77, ne pa, da njena obveznost do tožeče stranke ne obstaja.

Vendar pa ugovor, da obveznosti nima v svoji evidenci, kot tudi pritožbena navedba, da ni prejela računov, ne vpliva na njeno obveznost plačila vtoževanih terjatev, saj obveznost ne nastane s prejemom računov ali z vpisom v interno evidenco, ampak je nastala s pogodbama o objavi oglasov v časopisu Dolenjski list, sklenjenima na podlagi dopisov (prilogi A2 in A3), ki jih je poslala tožeči stranki.

Navedb, da je usluga tožeče stranke zaračunana previsoko in da ni pravilno, da so zaračunane zamudne obresti, ker višina računov ni pojasnjena, tožena stranka ni podala do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje. Ker tožena stranka v pritožbi ni zatrjevala oziroma izkazala, da teh dejstev brez svoje krivde ni mogla navesti do konca naroka z dne 3.11.1998, na katerega je bila pravilno vabljena (vročilnica pri redni št. 7), sta omenjeni navedbi kot pritožbeni novoti nedovoljeni (1. odst. 496.a člena ZPP/77).

Sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ali nepravilne uporabe materialnega prava, na kar pazi po uradni dolžnosti (2. odst.

365. člena ZPP/77); zato je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (368. člen ZPP/77).