VDS sodba Pdp 1225/99 · Višje delovno in socialno sodišče

Pritožbi se ugodi in se vmesna sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožnikov zahtevek za ugotovitev odškodninske odgovornosti tožene stranke za posledice napada na tožnika z dne 19.2.1993 zavrne kot neutemeljen.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

[JEDRO]

Za povzročeno škodo odgovarja povzročitelj. Zato tožena stranka ne more odgovarjati za ravnanje oseb, ki so tožnika, kot njenega delavca, napadle pri sestopu iz kabine tovornjaka tožene stranke ob njegovem postanku na obcestnem parkirišču na Madžarskem.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano vmesno sodbo je sodišče prve stopnje po temelju ugotovilo odškodninsko odgovornost tožene stranke za škodo, ki jo je utrpel tožnik v posledici roparskega napada nanj z dne 19.2.1993, v katerem je bil kot voznik tovornjaka tožene stranke, ob zaustavitvi tovornjaka na obcestnem parkirišču na območju Republike Madžarske zaradi počitka na vožnji, hudo telesno poškodovan.

Zoper gornjo sodbo se pritožuje tožena stranka iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo v smeri zavrnitve zahtevka. Pri tem zatrjuje, da ni podana niti njena krivdna in niti objektivna odgovornost za škodo, ki so jo tožniku prizadejale tretje osebe.

Pritožba je utemeljena.

Za povzročeno škodo odgovorja povzročitelj (154. člen ZOR). Zato tožena stranka utemeljeno opozarja, da ne more odgovarjati za ravnanje oseb, ki so tožnika dne 19.2.1993 napadle pri sestopu iz kabine tovornjaka tožene stranke ob njegovem postanku na obcestnem parkirišču na Madžarskem. Ker je v tem primeru očitno šlo zgolj za roparski napad na tožnika osebno in objekt napada niti ni bilo premoženje tožene stranke, ki bi ga bil dolžan v okviru službenih zadolžitev tožnik varovati, tudi s tega vidika niso mogli biti podani morebitni elementi odškodninske odgovornosti tožene stranke. Prav tako tožena stranka utemeljeno opozarja, da Republika Madžarska ni mogla veljati za splošno nevarno območje, ki bi kakorkoli pogojevalo objektivno odgovornost tožene stranke za škodo, ki bi jo tožnik, kot njen delavec, poslan na tako splošno-nevarno območje, utrpel.

Glede na povedano je pritožbeno sodišče na pritožbo tožene stranke v okviru pooblastil iz člena 373, tč. 4 ZPP, ki je veljal v času izdaje izpodbijane sodbe, sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožnikov odškodninski zahtevek kot neutemeljen zavrnilo.

Ker prvostopno sodišče v izpodbijani vmesni sodbi o stroških postopka ni odločalo, je pritožbeno sodišče tudi odločitev o pritožbenih stroških pridržalo končni odločitvi o stroških postopka.