VDS Sklep Pdp 31/2000 · Višje delovno in socialno sodišče

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje

[JEDRO] Tožnik, kateremu je bila odpoved delovnega razmerja osebno vročena dne 31.5.1991 ter je vsebovala pravni pouk, kot je določen v 142. čl. Kolektivne pogodbe o delovnih razmerjih med delavci in samostojnimi obrtniki (Ur.l. SRS, št. 18/89) bi moral v roku 15 dni od dne, ko je bil obveščen o odločitvi, vložiti tožbo. Ker tega ni storil v navedenem roku, se prepozna tožba zavrže.

[OBRAZLOŽITEV] Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrglo tožbo z dne 12.8.1991 iz razloga, ker je tožnik zamudil rok za vložitev tožbe. Zoper zgoraj navedeni sklep se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožnik, ki predlaga razveljavitev sklepa sodišča prve stopnje in obravnavno tožbe po vsebini. Navaja, da je pritožbeni rok zamudil iz razloga, ker je popolnoma nepismen in ni vedel, da se lahko pritoži. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99) in pravilno uporabo materialnega prava, kot to določa 350. člen ZPP v zvezi s 366. členom ZPP. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ter da je na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je bila odpoved delovnega razmerja tožniku osebno vročena dne 31.5.1991 ter da je vsebovala pravni pouk, kot je določen v 142. členu Kolektivne pogodbe o delovnih razmerjih med delavci in samostojnimi obrtniki (Ur. l. SRS, št. 18/89), ki je veljala v spornem obdobju. Navedena določba je namreč določala, da ima delavec za varstvo svojih pravic po samem zakonu pravico začeti postopek pri pristojnem Sodišču združenega dela v roku 15 dni, od dneva ko je bil obveščen o odločitvi, za katero sodi, da krši njegovo pravico. Enak rok za vložitev tožbe določa tudi 83. člen Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90), in sicer določa, če delavec ni zadovoljen z dokončno odločitvijo lahko zahteva v roku 15 dni varstvo svojih pravic pri pristojnem sodišču. Tožnik ni ravnal v skladu s pravnim poukom, temveč je tožbo vložil šele priporočeno po pošti dne 9.8.1991, kar je po poteku 15-dnevnega roka. Ker je tožnik zamudil 15-dnevni prekluzivni rok za vložitev tožbe, je sodišče prve stopnje v skladu z določbo 274. člena ZPP tožbo pravilno zavrglo. Pritožbene navedbe, da je tožnik nepismen in bi moralo zato sodišče prve stopnje njegovo zamudo šteti kot opravičljivo so neutemeljene. Rok za vložitev tožbe je namreč prekluzivni rok in bi lahko tožnik predlagal le vrnitev v prejšnje stanje in tako zavaroval rok za vložitev tožbe, česar pa ni storil. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje. Določbe ZTPDR je pritožbeno sodišče uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I in 45/I/94).