VSL sklep III Cp 1603/99 · Višje sodišče v Ljubljani

Ugovoru se ugodi in se sklep o izvršbi, kolikor se nanaša na A.L.

razveljavi in izvršba ustavi.

[JEDRO]

V odgovoru na ugovor je treba odgovoriti na navedbe ugovora, saj ga sicer ni mogoče upoštevati. Če namreč upnik vloži samo pavšalni odgovor je isto kot, da sploh ni odgovoril in se šteje, da so navedbe ugovora resnične.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je s sklepom o izvršbi dovolilo izvršbo po predlogu upnika in stroške upnika odmerilo na 12.950,00 SIT.

Zoper ta sklep o izvršbi je ugovarjal drugi dolžnik A. L. in predlagal razveljavitev sklepa o dovolitvi izvršbe v delu, ki se nanaša na njega. Navaja, da ni sporno, da vsi štirje dolžniki solidarno dolgujejo toliko kot je navedeno v predlogu za izvršbo, vendar upnica ni upoštevala predhodno doseženega dogovora, s katerim sta se drugi dolžnik in upnica dogovorila, da plača on le četrtino dolga in da bo s tem prost obveznosti v celoti. Glede na tak dogovor je dolžnik tudi ravnal in poravnal četrtino dolgovanega zneska kot je razvidno iz priloženega potrdila o plačilu. Drugi dolžnik je tudi seznanjen, da je tudi B. L. sklenil enak dogovor z upnico.

Na ugovor je upnica odgovorila in predlagala njegovo zavrnitev.

Navajala je da ugovor, ki ga dolžnik uveljavlja zoper sklep o izvršbi ni možen kot razlog za ugovor po 55. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju. Ta razlog bi dolžnik lahko uveljavljal le v pravdnem, ne pa v izvršilnem postopku.

Ugovor je utemeljen.

Zakon o izvršbi in zavarovanju v 57. čl. določa, da sodišče izvod pravočasnega popolnega in dovoljenega ugovora vroči upniku in ga opozori na pravne posledice iz 1. odst. 58. čl. tega zakona. Prvi odstavek 58. čl. pa pravi, da če upnik v roku ne odgovori na ugovor, rok za odgovor na ugovor je 8 dni, sodišče odloči o ugovoru, pri tem šteje, da so dolžnikove navedbe v ugovoru resnične. V ugovoru zoper sklep o izvršbi pa je drugi dolžnik navajal, da je z upnikom sklenil dogovor po katerem lahko plača četrtino dolga in da bo s tem prost obveznosti do nje v celoti. Dolžnik je ravnal v skladu s tem dogovorom in poravnal četrtino dolgovanega zneska in priložil tudi potrdilo o plačilu. Upnik, ki je na ugovor odgovoril je to storil samo formalno in se vsebinsko sploh ni spustil v razloge, ki jih je uveljavljal dolžnik. Navajal je le, da ugovor, ki ga uveljavlja drugi dolžnik ni možen kot razlog za ugovor po 55. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju in da bi ga lahko dolžnik uveljavljal le v pravdnem ne pa v izvršilnem postopku. Pritožbeno sodišče ta odgovor na ugovor ocenjuje kot da sploh ne bi bil vložen, saj se upnik v tem odgovoru ne ukvarja z trditvijo drugega dolžnika, da je bil dosežen dogovor o tem, koliko mora plačati on, da bo prost obveznosti po izvršilnem naslovu. Ni dovolj, da upnik formalno vloži odgovor na ugovor ampak mora v tem odgovoru zavzeti stališče do navedb v ugovoru, saj ga sicer ni mogoče šteti kot odgovor na ugovor v smislu 1. odst. 58. čl.

ZIZ. Pritožbeno sodišče je zato o ugovoru odločalo kot o pritožbi in mu ugodilo ter razveljavilo sklep o izvršbi v kolikor se nanaša na drugega dolžnika A. L. Pri tem pritožbeno sodišče le odgovarja upniku, da dolžnik ne bi mogel uveljavljati tega ugovora v pravdnem postopku, če pa je bil dogovor dosežen po nastanku izvršilnega naslova in je povsem pravilno ugovarjal v smislu 8. tč. 1. odst. 65. čl. ZIZ.