VSL sklep III Cp 1578/99 · Višje sodišče v Ljubljani

Pritožbi zoper sklep o zavrženju pritožbe se ugodi in se ta sklep z dne 6.5.1999 razveljavi. Pritožba zoper sklep o zavrnitvi ugovora dolžnikov zoper sklep o izvršbi se zavrne in se ta sklep z dne 28.1.1999 potrdi.

[JEDRO] Slabo premoženjsko, zdravstveno in socialno stanje dolžnikov ni razlog, ki bi preprečeval izvršbo.

[OBRAZLOŽITEV] S sklepom z dne 28.1.1999 je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor dolžnikov zoper sklep o izvršbi z dne 6.4.1998 z rubežem in prodajo njunih premičnin ter rubežem in prenosom njunih denarnih sredstev pri LB. Proti temu sklepu sta oba dolžnika dne 5.2.1999 vložila pritožbo, čeprav vročitev drugemu dolžniku takrat še ni bila izkazana. Po opravljeni vročitvi drugemu dolžniku sta dne 28.4.1999 pritožbo zoper sklep o zavrnitvi ugovora spet vložila oba. To pritožbo je prvo sodišče glede prve dolžnice s sklepom z dne 6.5.1999 kot prepozno zavrglo. V pritožbi proti sklepu o zavrženju dolžnice opozarja, da je pritožbo zoper sklep o zavrnitvi ugovora z dne 28.1.1999 poslala pravočasno in prilaga poštno potrdilo o prejemu priporočene pošiljke z dne 5.2.1999. Pritožba dolžnice zoper sklep z dne 6.5.1999 je utemeljena. Iz podatkov v spisu je razvidno, da so dolžničine pritožbene navedbe resnične. Njena pritožba zoper sklep o zavrnitvi ugovora je torej pravočasno vložena, zato je bilo treba sklep o zavrženju pritožbe razveljaviti. Uvodoma navedeni pravočasni vlogi obeh dolžnikov je torej sodišče druge stopnje obravnavalo kot (eno) pritožbo proti sklepu z dne 28.1.1999, s katerim je prvo sodišče zavrnilo njun ugovor zoper sklep o izvršbi. Pritožba dolžnikov zoper sklep z dne 28.1.1999 ni utemeljena. Dolžnika namreč v pritožbi opisujeta domnevno nezakonito ravnanje upnice in njenega partnerja, ki naj bi njima povzročilo škodo, ki je dosti višja od izterjevanega dolga. Pripominjata še, da je do sodbe z dne 30.11.1994 v zvezi s sodbo višjega sodišča z dne 13.3.1996 (to je izvršilnega naslova v tem postopku) prišlo zaradi njune neaktivnosti, neažurnosti, preselitve in nepozornosti, da bi se celotna stvar prikazala v luči dejanske resnice. Brezpredmetni so zato tudi upnici priznani stroški odgovora na ugovor. Navedena v pritožbi zatrjevana dejstva pa ne morejo izpodbiti zakonitosti odločitve o zavrnitvi ugovora, temelječe na povsem ustrezni ugotovitvi prvega sodišča, da v ugovoru uveljavljano slabo gmotno zdravstveno in socialno stanje dolžnikov ne pomeni razlogov, ki bi v smislu 50. člena Zakona o izvršilnem postopku (ZIP) preprečevali izvršbo. Tak razlog pa seveda tudi ni podan zato, ker naj bi do pravnomočne sodbe kot izvršilnega naslova prišlo zaradi nekvalitetnega pravdanja dolžnikov, saj ta okoliščina na obstoj in veljavnost izvršilnega naslova nima nikakršnega vpliva. Izvršbe prav tako ne preprečuje morebitna odškodninska terjatev dolžnikov nasproti upnici, saj bi morala njen obstoj dokazati in jo torej zaradi eventuelnega pobota najprej na ustrezen zakoniti način uveljaviti. Pravilna in v izpodbijanem sklepu zd ne 28.1.1999 ustrezno obrazložena pa je tudi odločitev o stroških odgovora na ugovor. Po povedanem in ker tudi ni našlo uradoma upoštevnih kršitev, je pritožbeno sodišče sklep o zavrnitvi ugovora potrdilo.