VSL sklep III Cp 1599/99 · Višje sodišče v Ljubljani

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Dolžnica mora sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Kot nepotrebne stroške, ki jih je dolžna dolžnica povrniti upniku, ni mogoče šteti izvršilnih stroškov, ki so nastali z vložitvijo predloga za izvršbo in sklepom o izvršbi, ki je postal pravnomočen, ker dolžnica sklepu o izvršbi ni ugovarjala in je postal pravnomočen, čeprav dolžnica zatrjuje, da je bila izvršba nepotrebna in ji je povzročila nepotrebne stroške, ker bi upnika lahko svojo terjatev do dolžnice poravnala z njeno terjatvijo do upnikov, ki je bila ugotovljena s sodbo.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je dovolilo predlagano izvršbo zaradi izterjave stroškov pravdnega postopka v višini 66.255,00 SIT, zakonitih zamudnih obresti od tega zneska od 15.4.1997 do plačila, ter za izvršilne stroške v znesku 21.472,20 SIT z rubežem in prenosom v izterjavo na kateremkoli računu dolžnice pri Dolenjski banki d.d.

Dolžnica se je pritožila zoper odločbo o stroških izvršilnega dovolila v znesku 21.472,50 SIT. V pritožbi navaja, da iz pravdnega spisa P 91/98 Okrajnega soidšča v Trebnjem izhaja, da sta upnika dolžnici dolgovala znesek 330.421,10 SIT in da bi torej ta lahko svojo terjatev do dolžnice poravnala tako, da bi njen dolg odštela od svoje obveznosti. S tem, ko sta predlagala nepotrebno izvršbo sta dolžnici povzročila nepotrebne stroške zaradi česar predlaga, da se njeni pritožbi zoper odločbo o stroških izvršilnega dovolila ugodi in sklep o izvršbi spremeni tako, da se predlog upnikov za odmero stroškov izvršilnega dovolila zavrne, upniku pa naloži stroške te pritožbe, ki jih tudi zaznamuje.

Pritožba ni utemeljena.

Dolžnica zoper samo odločitev o dovolitvi izvršbe oziroma zoper sklep o izvršbi ne ugovarja. Pritožuje se le v smislu 53. čl. ZIZ zoper odločitev o stroških, ki jih mora povrniti upniku in so odmerjeni na 21.472,20 SIT, ker da so bili nepotrebni. Sklep o izvršbi je glede glavne stvari postal pravnomočen, ker dolžnica ni ugovarjala. To pa pomeni, da sta bila predlog za izvršbo in sklep o izvršbi potrebna, enako pa tudi tisti stroški, ki so v zvezi s tem nastali. Po 5. odst.

38. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) mora dolžnik upniku na njegovo zahtevo povrniti stroške, ki so bili potrebni za izvršbo.

Glede na takšno določbo in ugotovljeno potrebnost stroškov je odločitev sodišča prve stopnje, ko je priznalo upniku tudi stroške postopka, pravilna. Njeno pritožbo je zato pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep o stroških potrdilo na podlagi 2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ.

Ker dolžnica v pritožbenem postopku ni bila uspešna, bo morala sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka. Glede na določbo 6. odst.

38. čl. ZIZ bi bil upnik dolžan dolžniku na njegovo zahtevo povrniti izvršilne stroške, ki mu jih je neutemeljeno povzročil. Ker se je dolžnica neutemeljeno pritožila, pa za kaj takega ne gre. Odločitev o zahtevi dolžnice za povrnitev pritožbenih stroškov je vsebovana že v odločitvi o zavrnitvi njene pritožbe.