Sklep II Ips 41/98 · Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO] Izvedba novih dokazov ni utemeljila predloga za obnovo postopka.

[OBRAZLOŽITEV] S sodbo z dne 22.6.1993, ki jo je izreklo Temeljno sodišče v M., enota v L. (opr. št. P 30/91) je bil toženec spoznan za očeta mladoletnega tožnika, naloženo pa mu je bilo plačevanje preživnine. Toženec je predlagal obnovo postopka, vendar pa je sodišče prve stopnje njegov predlog z dne 25.2.1994 s sklepom zavrnilo, sodišče druge stopnje pa je zavrnilo tudi njegovo pritožbo proti tej odločitvi. Proti sklepu sodišča druge stopnje toženec vlaga revizijo, v kateri vsebinsko uveljavlja revizijski razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter predlaga razveljavitev odločitve nižjih sodišč ter vrnitev zadeve v novo odločanje. Že v postopku na prvi stopnji je namreč predlagal izvedbo najmodernejše analize na Dunaju, da bi se dokončno ugotovilo, da ni oče mladoletnega tožnika. Njegov dokaz je bil neutemeljeno zavrnjen. Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, zakona o pravdnem postopku). Revizija ni utemeljena. Obnova pravnomočno končanega postopka je bila očitno predlagana zato, ker naj bi toženec pridobil možnost uporabiti nove dokaze, na katerih podlagi bi zanj bila lahko izdana ugodnejša odločba, če bi bili uporabljeni v prejšnjem postopku (9. točka 421. člena ZPP). Sodna izvedenka za imunogenetiko prof. dr. M. B. naj bi podvomila v oceno odstotka verjetnosti toženčevega očetovstva, kot jo je izdelal prof. dr. K. iz Z.. Vendar pa se je med postopkom izkazalo, da temu ni tako. Sodišči nižje stopnje sta ugotovili, da so za odločitev ključnega pomena ugotovitve dr. J. B. iz Inštituta za sodno medicino Medicinske fakultete Univerze v L. in - tokrat enake - ugotovitve že omenjene izvedenke. Oba strokovnjaka sta opravila najmodernejši analizi za ugotavljanje očetovstva, ki sta pravnomočno odločitev o toženčevem očetovstvu še dodatno potrdili. Zato je bilo v izpodbijanem sklepu ocenjeno, da temeljna obnovitvena predpostavka ni podana in da je sklep o zavrnitvi predloga za obnovo postopka zakonit in utemeljen. Revizija niti ne pove, katere procesne kršitve naj bi storili nižji sodišči, uradni preizkus po določbi 386. člena ZPP pa je pokazal, da bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP v pravdi ni bilo. O dejanskem stanju ni mogoče razpravljati na revizijski stopnji (tretji odstavek 385. člena ZPP), niti ni mogoče v reviziji predlagati novih dokazov, če se ne tičejo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (387. člen ZPP). Prav to - izvedbo novih dokazov - pa revident predlaga, ko apelira na izvedbo "najmodernejše analize na Dunaju". Neutemeljena revizija je bila zavrnjena na podlagi določbe 393. člena ZPP.